Od plemiča do judoista

Avtor: Jure Aleksič
Datum: 03. 09. 2001
Mirko žindič - Artem, zgodba o slovenstvu


Mirko žindič - Artem v partizanski uniformi


"Povem vam, takrat je bilo natanko tako, kot je danes: Slovenci za sebe, Srbi, Hrvati, Muslimani pa za sebe. Vsak je imel svoje društvo in se je v tem krogu tudi gibal."



foto: Denis Sarkić

V rubriki profil praviloma popisujemo zgode in nezgode posameznikov, ki so kaj posebnega dosegli ali dognali, ki so osvojili tisto kolajno, ki veljajo za nesporne obvladače v sklopu svojega strokovnega področja, ki so tako ali drugače zaznamovali slovensko javnost. Redkeje se lotimo portreta ljudi, ki pod takimi ali drugačnimi žarometi sicer ne zabijajo takih ali drugačnih golov, vendar si je njihovo življenje s samo pestrostjo in dramatičnostjo zaslužilo uvrstitev na te strani, saj nam njihove zgodbe med drugim tudi s presunljivo živobarvnostjo skicirajo družbeno pokrajino preteklosti, ki zna biti tako različna od našega vsakdanjika in mu je hkrati tako podobna. Take zgodbe si vedno znova zaslužijo našo posebno pozornost in natanko taka je zgodba Mirka žindiča, vojnega tehnika, puškomitraljezca in nesojenega amputiranca.

"Moja življenjska zgodba je, tako kot zgodba vse moje družine, predvsem zgodba o slovenstvu," pravi danes mož, ki se je leta 1916 z imenom Emerik Schildenfeld rodil v Ljubljani. Emerik je v tistih časih kot dodatek k imenu tako kot poglavar naše najbolj narodno ponosne stranke nosil črki p in l, saj je oče Rudolf izviral iz ugledne in vplivne rodbine, ki ji je plemištvo podelila sama Marija Terezija. Familija je bila sicer avstro-ogrskega izvora, vendar niso bili njeni člani nikoli nemško orientirani, temveč so se trdno držali zaveze svojim slovenskim koreninam. Mama Pavla je sicer umrla, ko je bilo Emeriku komaj dve leti, vendar se je oče kmalu znova oženil z enako zavzeto Slovenko, tako da je bil mladi fant ves čas deležen "napredne, demokratične, predvsem pa narodnozavedne" vzgoje.

S štirinajstimi leti se je vpisal na šestletno Vojaško-tehnično šolo v Kruševcu in jo tik pred temeljitim bombardiranjem šolske stavbe leta 1941 uspešno končal, vmes pa je po lastnih besedah najlepše leto in pol svojega življenja preživel v Sarajevu, v sklopu slovenskega kulturnega društva Cankar. V bistvu delavsko društvo se je prek vsakovrstnih podsekcij ukvarjalo z vsestransko promocijo slovenskega duha in kulture, in to v državi, kjer sta bila bratstvo in jedinstvo komajda frazi na papirju. "Povem vam, takrat je bilo natanko tako, kot je danes: Slovenci za sebe, Srbi, Hrvati, Muslimani pa za sebe. Vsak je imel svoje društvo in se je v tem krogu tudi gibal." V društvu je od starejših avtoritet in v spontanem procesu učenja v družbi mlajših vrstnikov pridobil osnovne smernice, zaradi katerih je z vsem bitjem zaobjel pripadnost Prešernovemu malemu grižavemu ljudstvu. Nikoli ne bo pozabil strastnih nastopov vodje društva Marjana Telatka, znanega književnika iz Primorja, hkrati pa se je zaljubil v bosansko prestolnico, predvsem v njeno veselost, radostnost in šegavost.

Po bombardiranju internata v Kruševcu, kamor se je vrnil dokončat šolanje, je ostal pri dvajsetih tako rekoč na cesti. Domov v Ljubljano se ni mogel vrniti, saj mu je oče sporočil, da se je znašla družina na piki domobranskih ogleduhov. To ne bi smelo biti seveda nič čudnega, saj se je družina od samega začetka, neposredno po italijanski okupaciji Ljubljane, srčno vključila v ilegalni boj proti agresorju, dom so dali na razpolago za sestanke Osvobodilne fronte, tako da bi lahko po svoje rekli, da so imeli doma bazo OF. Očetov nasvet oziroma prepoved vrnitve v Slovenijo se je kaj kmalu izkazala za zelo premišljeno, saj so se spravili nacisti praktično vso familijo strpati v koncentracijske lagerje. Rudolfa so leta 1942 zaprli v Gonars, prav tako brata Zlatka, ta je moral kasneje v Mauthausen, polsestro Cvetano pa so leta 1944 poslali v Ravensbrück. Tam se je paznica odločila, da je zaradi priimka v bistvu Nemka, vendar se ponosna Cvetana ni dala premamiti varljivim ugodnostim, ki bi ji jih ta status začasno zagotovil, in je pod vsemi brcami, poki bičev in sovražnimi pljunki ostala Slovenka. "Dobri, dragi čas, ki pomagaš pozabljati in odpuščati. Spomini blede, naj blede: preveč grozotni so, da bi smeli ostati v duši vse življenje," je zapisala kasneje v sestavku Ravensbrück - spomin in opomin, ki se ji je zlil iz srca ob obisku proslave dvajsete obletnice osvoboditve te zloglasne tovarne smrti.

Zatočišče nenadoma izkoreninjenemu Emeriku sta v Kruševcu ponudila srbska vrstnika, hkrati pa se mu je zaradi nemškutarskega priimka začela prilizovati lokalna oblast. Domobranci so v Ljubljani leta 1942 za vso familijo zaradi sumljive končnice feld odredili preiskavo o veroizpovednem izvoru, v Srbiji pa so bili glede tega bistveno manj pasji in so mlademu tehniku zaradi večvrednega priimka ves čas ponujali sijajne sinekure, če bi se le dokončno pošvabil. Mladi Emerik ni hotel za kaj takega niti slišati: "Odkar vem zase, nisem imel prav nobenih simpatij do tega naroda, že od malega me je odbijal sam nemški jezik. Doma so me močno silili, naj se ga naučim, in sem se ga bil tudi prisiljen naučiti, vendar zanalašč zelo slabo!" Na prošnje in dobrikanja nemškutarskih uradnikov na občini je sicer odgovarjal vljudno in celo prijazno, predvsem je z uglajenim nastopom pridobival čas, saj je tlela v njegovem srcu ena sama želja: oditi v partizane.

Po dolgem čakanju na zanesljiv kontakt mu je v začetku leta 1942 to uspelo in takoj na začetku se je priključil Rasinskemu odredu, ki je ime dobil po knjigi Dobrice Ćosića Daleč je sonce. Mladi Emerik se je po svojih besedah na krilih narodnoosvobodilnega boja popolnoma odrekel vsem prejšnjim razvadam, kakršne pri mladih fantih kar nekako pričakujemo, in se, kolikor ga je bilo, prepustil tej plemeniti borbi. "že danes se čudim, kako korajžno sem se obnašal!" Od puškomitraljezca se je s pogumom in z uspešnimi diverzantskimi akcijami prebil do vodnika, od vodnika kasneje celo do polkovnika. Boril se je na območju Planine, Jastrebca, Kopaonika, kjer je po eni strani mrgolelo Nemcev, Bolgarov, nedičevcev, četnikov in ljotičevcev - ti so, opogumljeni z vsakovrstno premočjo, začenjali eno hajko za drugo, tako da je bilo treba streljati resnično vsak dan -, po drugi strani je bila to precej siromašna pokrajina, tako da je gverilskega soldata tudi kar naprej skrbelo, kaj bo čez dve uri imel, da bo spravil v izpraznjen želodec. Kljub temu se je Slovenec z nemškim priimkom v svojem odredu počutil kot doma, varen, kljub silno pestri narodni sestavi so funkcionirali kot prava razširjena družina.

Konec leta 1943 je postal namestnik komandanta bataljona in sledilo je obdobje še posebej krvavih bojev: to je bila doba velikih triumfov, prešernih proslav in takoj naslednji dan zopet srditega klanja. Skupaj z Rusi je osvobajal Beograd in bil na sremski fronti med jurišem na okupatorjeve položaje na bregu Donave prav v sami končnici vojne težko ranjen v nogo. žlo je za hud prelom kosti tik pod kolkom in ruski zdravnik, ki je dobil rano v oskrbo, se je najprej nameril nogo kar kompletno odžagati, češ da bo tako še najmanj možnosti za komplikacije. Po milih prošnjah je odločitev spremenil in kolegu naročil, naj poskusi nogo zravnati. Zapomni si njegovo ime, je za tega kolega šepnil stokajočemu ranjencu, kakor bo on potegnil, tako nogo boš imel. "Imena si potem sicer nisem zapomnil, kje sem imel pa takrat čas ali voljo o takih rečeh sploh razmišljat," pravi danes v smehu takratni nesojeni amputiranec, "ampak svoje delo je dobro opravil!" Ranjenec je bil sicer prisiljen naslednjih šestdeset dni preživeti v mavcu do prsi in je ostal tudi šestdesetodstotni invalid, nogo pa je vseeno ohranil.

Okrevat so ga poslali v Niš in tam je doživel vsesplošno radostno histerijo ob dokončni osvoboditvi. Med nebrzdanimi izbruhi evforije je tudi sam, še kar na berglah, služil kot komisar sanitetnega bataljona in postal nekaj mesecev kasneje komisar vojaške bolnišnice sredi Srbije, ki je zaradi še vedno partizanskega načina delovanja skrbela za območje, večje od celotne današnje Slovenije. Tik pred osvoboditvijo so tudi uradno popisovali imena partizanov in mladi fant, ki je v vojno stopil kot Emerik Schildenfeld pl., je iz nje izšel kot korenjak po imenu Mirko žindič - Artem. Artem je bilo njegovo partizansko ime in ga je dobil po liku iz ruske klasike Kako se je kalilo jeklo, prekrščevanja prvih dveh imen pa so se domislili kar borčevski tovariši, ki si preprosto niso znali predstavljati, da bi se proti fritzu z njimi boril možak po imenu Emerik Schildenfeld. Ko so ga vprašali, kaj o tem meni sam, se je z njimi samo navdušeno strinjal in ni hotel za staro ime in naziv niti slišati več. Kasneje je prekrstitev z velikim navdušenjem sprejel še brat Zlatko, ko se je po mukah v Gonarsu in Mauthausnu vrnil v domovino in po najboljših močeh prispeval k obnovi.

Po osvoboditvi je Mirko žindič zaprosil za vrnitev v Ljubljano, tam pa je bil premeščen v vojaško poveljstvo in je bil med redkimi, ki so imeli priložnost prebrati Stalinovo zloglasno pismo, v katerem se je ta odrekel Jugoslaviji, ki se hvala bogu pač ni želela odločiti za usodo gnilega ruskega priveska. Ker so novonastale razmere po častihlepju in korupciji smrdeči informbirojevci izkoristili za utrditev prigrabljene oblasti, je sledilo obdobje številnih partijskih sestankov in glede na tam izražene sovjetofilske sentimente masovnih čistk. Mirko je veliko tvegal, ko je - takrat je bil politični referent - o vsebini smrtno tajnega pisma poučil petintrideset komisarjev čet, ki so se prav v tistem času izobraževali pri njem: teh petintrideset mož je potem vest o čez noč popolnoma spremenjeni shemi političnega preživetja bržkone preneslo pripadnikom svojih odredov, tako da je Mirkova intervencija nedvomno rešila vrsto mladih usod, še bistveno več pa jih seveda ni mogla: o šokantni spremembi je na veliko tveganje obvestil tudi bratranca Sava, velikega intelektualca in interniranca v taborišču Dachau, ki se je, razgret od ideje mednarodne sloge in enotnosti takoj po vrnitvi v civilizacijo dejavno vključil v stvarjenje novega svetovnega reda in se pri tem do konca zavezal takrat še precej idilični podobi brkatega tavariša Stalina in njegovih velikih besed o novi zarji za poštenega delovnega človeka. Ker je edino pravo prihodnost videl v paktu z Rusijo in je bil pripravljen svoje prepričanje na konstruktiven in spoštljiv način deliti tudi z drugimi, je bil prisiljen nastanitvene privilegije v Dachauu po hitrem postopku zamenjati za tiste na Golem otoku.

"O teh rečeh takrat raje nisi razmišljal, preprosto se vanje ni šlo preveč poglabljati," se danes spominja Mirko, takrat vodstveni tehnik, ki je v sklopu na novo gomazeče jugoslovanske vojaške industrije menjaval vplivne pozicije od Beograda do Splita, leta 1965 pa se je v Ljubljani dokončno upokojil. Ker je vedno poudarjal, da je za človeka najbolj nezdravo, če nima pred sabo nobenega konkretnega cilja, je po upokojitvi svojo drugo pomlad preživel v naročju športa: sin je leta 1972 ustanovil Judo klub Bežigrad in Mirko je kar trideset let opravljal delo predsednika tega kluba z vsemi radostmi in obremenitvami, šele pred nekaj dnevi je mandat dokončno izročil v sposobne vnukove roke. Danes je Mirko torej klubski častni predsednik in starosta športne dinastije žindič, ki premore poleg pušeljca izjemnih amaterskih športnikov tudi vnučki Kajo in Dunjo, prva je bila državna prvakinja v ritmični gimnastiki, druga je rokometašica pri Olimpiji.

Čeprav ni sam nikoli treniral, se je v judo zaljubil zaradi borbenega duha tega športa, športnega pristopa in vsestranske krepitve telesa in duše. V zadnjih treh dekadah je bil na malodane vsaki uradni tekmi in na veliki večini priprav ter se do obisti navdušil nad dandanašnjimi mladimi: "Spomnim se, kako se je vse od generacije mojega sina na veliko govorilo, kako je mladina zanikrna, pokvarjena in gnila, kako je dekadentna, pa to sploh ne drži! Super je ta mladina, zlata! Vsaj ta športna mladina, trideset let sem hodil z njimi naokrog, pa ni bilo enega samega incidenta, enega samega ekscesa, ene same svinjarije!" Trenutno sodi Judo klub Bežigrad med enaintridesetimi tovrstnimi klubi v Sloveniji v samo špico.

Mirko žindič ima danes petinosemdeset let, vendar je tako živahen, okreten in dobro ohranjen, da bi mu jih sogovornik morda prisodil slabih sedemdeset. Druži se predvsem z mlajšimi od sebe, poleg tega se trudi, da bi živel čim bolj zdravo in poskočno. V stanovanju blizu Ljubljanskih mlekarn živi kot zadnji Schildenfeld in se ljubeče spominja svoje življenjske zgodbe, zgodbe o boju za slovenstvo. Ker je bil vseskozi trden borec za narodov blagor, se s trpkostjo spominja vmesnega obdobja, ki je sledilo neposredno osamosvojitvi, ko so bili njegovi potomci, čeprav je vsa familija dihala za samostojno državo, zaradi ič-evskega priimka stigmatizirani in na neke čudne načine celo šikanirani. Ker se mu zdi, da gre glede tega zadnje čase bistveno na bolje, postaja vse bolj prepričan, da je šlo prej za nekakšne po svoje logične poosamosvojitvene ošpice kot pa za kako bolj terminalno bolezen.

Možak, ki je v mladosti tako na osebnem kot na narodnem bojišču dosegel toliko tega in ki obenem ne more nikoli dovolj poudariti pomembnosti ciljev, ki jih mora človek vedno znova zastavljati samemu sebi, je po izročitvi judoističnega predsedništva trenutno med cilji. Podpisani mu je seveda iz srca predlagal kako vitalno petinštiridesetletnico, na kar je profiliranec v šali zamrmral nekaj o svojem pacemakerju, v resnici pa ni skrbelo niti prvega niti drugega. Glede na mladostnost ima Mirko žindič - Artem za najdbo novega cilja še ogromno časa.
Jure Aleksič