Vsega so krivi samuraji

Avtor: Zmago Gomzi
Datum: 09. 05. 2002

Niko Vrabl ima zgodovino juda v malem prstu.
Boljšega sogovornika o tem bi težko našli, kajti Niko Vrabl - 6. aprila je dopolnil 75 let - je eden izmed najboljših poznavalcev juda in borilnih veščin nasploh. Lahko rečemo, da je količil pot slovenskega juda, saj je bil med ustanovitelji prvega džiudžic kluba v Sloveniji in Judo zveze Slovenije, prvi predsednik te zveze, od leta 1973 pa je - edini doslej - častni predsednik JZ Slovenije. Je nosilec mojstrskega pasu 6. dan v judu in 8. dan v džiudžicu. Za dolgoletno uspešno delo v judu in drugih borilnih veščinah je dobil številna priznanja, med drugim leta 2001 tudi priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja od tedanjega predsednika Juana Antonia Samarancha.
Domovina džiudžica je Japonska
- Od kot izvira džiudžicž
"Zametki džiudžica kot predhodnika juda segajo v 5. stoletje pred našim štetjem. Domovina džiudžica je Japonska. Prvi so ga kot borilno in obrambno veščino uveljavljali samuraji kot zaščitniki tedanjih velikašev. Moderni judo, kakršnega poznamo danes, se je razvil iz tradicionalnega džiudžica. Tega so pod različnimi imeni in v raznih tehnikah učili v ducatih šol, vendar so vse imele enak cilj - umetnost napada in obrambe z orožjem ali brez njega."
- Kdo je utemeljitelj judaž
"Prvi, ki se je studiozno lotil obrambnih veščin, je bil profesor Jigoro Kano, rojen v mestecu Mikage blizu znanega pristanišča Kobe. Bil je šibke rasti, zato je iskal načine, kako se zoperstaviti močnejšim. Leta 1882 je ustanovil šolo Kodokan. Iz džiudžica je izločil vse nevarne tehnike metanja in tudi zvijanja rok in nog in začela se je udejanjati nova borilna in samoobrambna veščina, ki je pozneje doživela silen razmah. Rodil se je judo."
- Kdaj se je džiudžic pojavil v Evropiž
"Kano je prvič obiskal Evropo leta 1889, in sicer London. Obdobje ob koncu 19. stoletja lahko torej označimo kot začetek uveljavljanja juda na stari celini, kjer pa je korenine že pognal džiudžic. Tega so na evropskih tleh razširjali mornarji čezoceanskih ladij. Z džiudžicom se je v Evropi prvi resneje spoprijel Nemec Erich Rahn, imenovan mož tisočerih prijemov, ki se je te veščine prav tako naučil na japonskih ladjah. Judo je kot prvi v Evropi začel uveljavljati leta 1912 japonski mojster juda Gundži Koizumi, potem ko je v Londonu ustanovil šolo za budokwai. V Franciji je med obema vojnama judo propagiral Mikinosuke Kavaiši, ki je tudi uvedel šolske in mojstrske pasove, kakršne v borilnih veščinah poznamo še danes. Leta 1920 je bila v Nemčiji kot prvi evropski državi ustanovljena judo zveza, njen ustanovitelj pa je bil Alfred Rhode. Ob drugem Kanovem obisku v Evropi leta 1928 so bila osvojena tudi pravila judo borb in leta 1934 je bilo v Dresdnu prvo neuradno evropsko prvenstvo v judu."
Obdobje Ota Baumgartna
- Kdaj se je nova borilna veščina pojavila v Slovenijiž
"Z džiudžicem se je pri nas prvi ukvarjal Oto Baumgarten, rojen leta 1913 v Trbovljah kot sin Fride in dr. Huga. Bil je nemirnega duha in namesto študija filozofije na Dunaju se je spogledoval z džiudžicem. Hitro se je izpopolnil v tej borilni veščini in ker je zanemarjal študij, ga je oče poklical domov. V Trbovljah je pri Sokolu ustanovil sekcijo za džiudžic in redno je vadilo 30 zanesenjakov. Leta 1938 se je preselil v Zagreb, se poročil in se z džiudžicom ukvarjal iz osebnega zadovoljstva. Po izbruhu druge svetovne vojne in po okupaciji Ljubljane se je preselil v Ljubljano, kjer sta že živela njegova starša. Ob koncu leta 1941 je na podlagi oglasa okoli sebe zbral skupino uka džiudžica željnih mladeničev. Toda ko so Ljubljano zasedli Nemci, so družino Baumgarten, ki je bila židovskega porekla, odpeljali v koncentracijsko taborišče, Ota pa v Neungamme, kjer je 23. februarja 1945 umrl. Zametki džiudžica na slovenskih tleh so bili torej po zaslugi Ota Baumgartna zasejani sredi okupirane Ljubljane."
Leta 1952 prvi slovenski klub
- Je bilo po vojni veliko težav z obujanjem džiudžicaž
"Prvih poskusov oživitve džiudžica na slovenskih tleh se je leta 1948 v Ljubljani lotil Tone žlender, ki se je te veščine naučil pri Baumgartnu, a mu ni povsem uspelo. žele leta 1951, ko se mu je pridružil še en Baumgartnov učenec, Miloš Požar, se je zadeva premaknila. žlender je ustanovil šolo džiudžica pri Partizanu Tabor, Požar pa na učiteljišču. Tudi sam sem bil med tečajniki, saj sem študiral v Ljubljani. Ko so se oktobra 1952 začela predavanja na univerzi, sem nagovoril kolege Iva Reyo iz Celja, Marjana Lavriča, Tineta Lapajneta iz Ljubljane ter Staneta Mejača in Dušana Kolnika iz Maribora, da ustanovimo džiudžic klub."
- In ste ga tudi ustanovili.
"Ustanovni občni zbor Akademskega džiudžic kluba je bil 28. oktobra 1952 v univerzitetni predavalnici št. 90. Navzočih je bilo 35 ljubiteljev džiudžica, samih študentov, klub je začel delovati pod okriljem Težkoatletske zveze Slovenije, za predsednika pa so izvolili mene. Vadili smo v telovadnici na Taboru, toda ker nismo imeli blazin, smo se znašli po svoje. Z Lavričem sva blazine odnesla razpadli rokoborski sekciji v Mostah in jih s konjsko vprego prepeljala v telovadnico na Taboru."
O judu Pri Petričku
- Kdaj je judo začel spodrivati džiudžicž
"Leta 1953 je bil v gostišču Pri Petričku blizu Celja prvi trenerski tečaj, na katerem so prevladovale prvine takrat v Evropi že uveljavljenega juda, in nastopilo je obdobje, ko je judo začel spodrivati džiudžic. Oktobra 1953 se je v tedaj že Akademski judo klub včlanilo kar 124 začetnikov, ki sva jih vadila z Ivom Reyo. Januarja 1954 je Anton Prančič izstopil iz kluba in v TAK Ljubljana ustanovil drugi judo klub na slovenskih tleh. Prvi dvoboj v judu v nekdanji skupni državi je bil 23. maja 1954 v študentski menzi v Miklošičevi ulici v Ljubljani, ko se je naš klub pomeril z zagrebško Mladostjo, prvi mednarodni pa 6. avgusta istega leta v Ljubljani med ekipama Ljubljane in Dunaja. že prej, junija 1954, sva z Dušanom Kolnikom v Mariboru organizirala tečaj juda, po njem je bil ustanovljen JK Branik, istega leta pozimi pa na pobudo Franca Jezernika še JK Maribor. Prvo republiško prvenstvo je bilo 23. in 24. januarja 1955 v Ljubljani, istega leta, 17. in 18. decembra, pa v Zagrebu še prvo prvenstvo Jugoslavije. Naslednje leto je bila ustanovljena slovenska liga, v kateri so tekmovali klubi Ljubljana, Olympia (prej AžD Ljubljana), Maribor in Branik."
- Strokovnega dela v tem času tudi niste zanemarjaliž
"Učili in izpopolnjevali smo se predvsem v tujini. Slovenski in tudi jugoslovanski judo je 28. julija 1956 dobil prvega nosilca mojstrskega pasu - izpit zanj je v Zagrebu opravil Ivo Reya, 22. avgusta 1957 pa sva izpit za mojstrski pas opravila tudi midva s Kolnikom. Tega leta je bilo v Sloveniji že šest judo klubov; Franek Bratkovič je v Kranju ustanovil JK Triglav, Maks Juder v Mariboru JK Kovinar, Ivo Reya je ustanovil klub v Celju, v Slovenski Bistrici je JK Impol ustanovil Franc Pliberšek, Emil Novinšek pa je v Kopru ustanovil judo sekcijo."
- Potem je kmalu napočil čas za ustanovitev JZ Slovenije.
"Tako je. Na mojo pobudo je bila 17. marca 1957 v Ljubljani sklicana ustanovna konferenca Judo zveze Slovenije. Izvolili so me za prvega predsednika nove organizacije. To nalogo sem opravljal leto dni, saj sem se po koncu študija vrnil v Maribor. Toda v letu 1958 je v delu zveze zaškripalo; naslednje leto je bil sedež zveze premeščen v Maribor in do leta 1963 sem spet opravljal predsedniško dolžnost. Od leta 1991 je sedež JZS v Slovenski Bistrici. V judu aktivno, kolikor mi dopušča čas, delujem še sedaj - največ v organih JZ Slovenije in JK Branik Broker Maribor - borilne veščine pa učim tudi vojaško policijo"


Zmago Gomzi