Fanta vselej išče med judoisti

Avtor: Sonja Korelc
Datum: 17. 05. 2002
Ljubljana, 17.
- S prvimi boji se je včeraj v Mariboru pričelo 51. evropsko prvenstvo v judu. Tekmovanja se udeležuje tudi 14 tekmovalcev in 10 tekmovalk, ki bodo zastopali slovenske barve. Med njimi je tudi Raša Sraka, ki nastopa v kategoriji do 70 kilogramov. Dinamična 22-letna Ljubljančanka, članica Judo kluba Bežigrad, drugače pa zaposlena v Slovenski vojski, nam je pred odhodom na žtajersko namenila pet minut.

- Kakšne so bile priprave na evropsko prvenstvo in kako dolgo so trajalež
"Z našim klubom smo bili na Poljskem, kjer smo se skoraj dva tedna pripravljali skupaj s poljsko reprezentanco. Treningi so potekali v normalnem ritmu, samo da smo imeli več "sparingov", ki jih drugače v Sloveniji punce nimamo. Po vrnitvi se je zbrala celotna ženska reprezentanca in smo imele zaključne priprave v Mariboru in Celju."

- S kakšnimi pričakovanji se odpravljate v Mariborž"

"želje so gotovo izboljšati sedmo mesto izpred treh let. Smo zelo dobro pripravljene, kar lahko trdim za celo ekipo, poznamo nasprotnice, tudi same smo nekje v vrhu. Pričakovanja so visoka, vendar je judo tak šport, da lahko kaj hitro vse okrog obrne. Veliko je odvisno od žreba, od sreče."

- Katere od tujih tekmovalk bi lahko stale no poti uspeha Slovenskim tekmovalkamž

"Veliko jih je dobrih. Pri ženskah so to gotovo Nizozemke in Francozinje. Recimo v moji kategoriji je vsaj 10 tekmovalk, ki lahko dobijo kolajno. Če pri žrebu dobiš takoj prvo ali drugo najboljšo, si nemudoma izločen, pa si lahko tretji najboljši. Z dobrim žrebom pa lahko prideš tudi do tretjega mesta, čeprav niti nisi tako zelo dober."

- Jemljete kot prednost ali kot slabost dejstvo, da je EP na domačih tlehž Bi tu lahko govorili o prednosti domačega terenaž

"Ko je bilo leta 1997 evropsko mladinsko prvenstvo v Ljubljani, so vsi pričakovali kolajne, čeprav je bila najboljša uvrstitev leto poprej peto mesto. Bila sem sicer srebrna, ampak spomnim se, da sem si rekla, da ne bom nikoli več tekmovala na domačem terenu. Ko je naša prva tekmovalka stopila na blazine, je med publiko tako završčalo, da so mi stopile solze na oči. In te emocije... to je neverjeten pritisk! Ki pa ti je v ključnih trenutkih vseeno v pomoč."

- Posvečate teži in prehrani posebno pozornost, glede na to, da tekmujete znotraj s težo določenih kategorijž

"Osebno moram paziti, ker že od nekdaj vedno hujšam pred tekmami. Prej sem nastopala v kategoriji do 63 kg in sem hujšala, dobesedno zbijala kilograme pred tekmo, kar me je psihično povsem uničilo. Telo je bilo počasnejše, saj sem na brzino izgubljala tudi po pet do šest kilogramov in to je bilo prehudo. Sedaj sem spremenila kategorijo in tekmujem v tisi do 70 kg, tako da nimam več teh problemov, čeprav imam morda kak kilogram do dva preveč. Pa saj jih imajo vse tekmovalke na tehtanju."

- So fantje kaj bolj spoštljivi do vas, ker mislijo, da jih boste v nasprotnem primeru "nalomili"ž

"Ah, ne... vrtim se v takih krogih, kjer se vsi ukvarjajo z judom. Vsi moji fantje so bili judoisti, ker niti nimam časa, da bi jih drugje spoznala in iskala. Namreč na blazinah moraš pokazati tisto agresivnost, pa niti ne zato, da bi se me nasprotnica ustrašila, temveč da bolj vase verjamem in se dodatno motiviram. Tako, da se res navzven zdim malenkost bolj divja, kot pa v resnici. Ravno moj fant, ki je bivši judoist, ni mogel verjeti, da sem čisto normalna punca. Imel me je za povsem drugega človeka, dokler me ni spoznal."

SONJA KORELC