Super punca - Raša Sraka

Avtor: žpela Predan
Datum: 14. 09. 2002
Starša sta bila kar malo začudena, ko je njuna hčerka, ki je dotlej pridno vadila klavir in flavto, bila aktivna tabornica, plesalka, učila se je nemščino in angleščino, igrala odbojko, nekega lepega dne prišla domov in jim razložila, da je vsega tega konec, ker bo zdaj trenirala judo. Začudena je bila tudi sestra, ki je resno trenirala latinskoameriške in standardne plese. Mama je vedno hodila na revije in tekmovanja, jo snemala in fotografirala. Sprva ji je seveda misel na judo vzujalo odpor, a je sklenila, da je vendarle bolje, če se ukvarja s športom, kot pa da postopa po ulicah. Nesreča je še hotela, da je, ko je mati prvič prišla na Rašino tekmo, nasprotnica Rašo skoraj zadavila. Sodnik namreč ni videl, da jo davi in ni zapiskal prekinitve. Raša se je onesvestila, mati pa skoraj tudi. Seveda je vse posnela na videokamero. No Rašo so potem spravili k sebi in ne le, da je nadaljevala s tekmovanjem, pač pa je tudi v naslednji borbi zmagala. Oče je prvič prišel na tekmo nekega dne, ko je Raša doma pozabila sendviče. Prinesel ji je vrečko ter kar obsedel tam. "Ravno finale sem imela in se je popolnoma vživel v borbo. Seveda je glasno navijal Odtlej gre povsod z mano." Ampak to je zgodovina. Danes je mati glavni klubski fotoreporter, oče pa - poleg pokrovitelja (je namreč direktor v Jubu) - tudi podpredsednik Judo kluba Bežigrad.
Ko je začela trenirati, so se hitro pokazali rezultati. Prvo tekmovanje in že kar prva medalja, bronasta. Absolutni talentž "Lahko bi si mislili, če ne bi vedeli, da smo bile v kategoriji samo štiri tekmovalke in da je bilo dvojno tretje mesto. Torej smo vse dobile medalje," v smehu pravi 22-letna Bežigrajčanka, ki bo 10. oktobra praznovala 23 rojstni dan. Na drugi tekmi je premagala eno tekmovalko in se uvrstila na drugo mesto. Na tretji tekmi pa je že zmagala. "In potem te šport povleče."
Ko se je po nekaj začetnih poskusih začela resno ukvarjati z judom, se ji je življenje zelo spremenilo. Krog prijateljev se je zmanjšal, saj ni imela več časa zanje. "Po nekem času, ko neprestano nimaš časa, ker imaš na primer treninge, te nehajo klicati. Se naveličajo."
Zaradi športa pa ni trpelo samo njeno zasebno življenje ampak tudi šola. Po osnovni se je vpisala na žubičevo gimnazijo, kjer pa profesorji niso bili najbolj naklonjeni njenemu statusu vrhunskega športnika. "Precej težav sem imela z njimi, ker niso imeli razumevanja. Tako da je bilo kar težko."
Težko tudi zato, ker je morala zaradi spremembe kategorije shujšati za šest kilogramov. Trener se je namreč odločil, da bo nastopala v kategoriji do 63 kilogramov. Kar je pomenilo strogo dieto in teden pred vsako tekmo absoluten post. Nič hrane in veliko treniranja. A tovrstno odpovedovanje ji je udarilo na psiho. "Bila sem popolnoma brez energije. Misliti nisem mogla na prav nič drugega kot na judo in bila sem neprestano slabe volje. Depresivna. In seveda sem hotela nehati ukvarjati s športom."
Raši je le vlivanje zaupanja prijateljev pomagalo, da ni odnehala. Trener se je zamenjal in prestavili so jo v kategorijo do 70 kilogramov. Kar je pomenilo, da lahko je. "Vsi so takoj opazili mojo boljšo voljo. Spet sem bila polna energije in optimizma," pravi Raša Sraka, ki ima trenutno 72 kilogramov in študira na športni fakulteti. Zaposlena je na ministrstvu za obrambo in je tudi svetovna vojaška podprvakinja v judu.