Hujša le brez maminih dobrot

Avtor: PETRA SLUGA - KUHARIČ
Datum: 24. 09. 2002
Simpatični mladenič iz žirov je sicer "pojamral", da bi tokrat lahko osvojil naslov prvaka, a se je takoj potolažil, da tudi srebro nekaj velja. Njegovega "darila" so bili najbolj veseli na Judo zvezi Slovenije, še bolj pa v njegovem matičnem klubu Olimpija, saj oboji trdijo, da je bil ta uspeh le pika na i dolgoletnega načrtnega dela z mladimi tekmovalci.
- Pred odhodom v Južno Korejo niste računali na kolajno.
"Nisem se obremenjeval z nastopom na SP. Vse, kar sem vedel, je, da sem v dobri formi. Nisem želel ponoviti lanskega nastopa v finalu EP, ko sem bil na tleh že po petih sekundah borbe. Računal sem na mesta od pet do sedem. Izkazalo se je, da sem v formi, ki bi lahko prinesla tudi eno od kolajn. Nisem bil daleč od zlata. Zdržal sem do konca, malo je zmanjkalo, izgubil sem šele v podaljšku. Po borbi je bilo vsem jasno, da je bila moja taktika napačna. Če bi se "tepel" po svoje in če bi nasprotniku uspel vsiliti moj način borbe, bi se verjetno končalo s popolnim uspehom"
Vtisi po uspehu so verjetno še sveži in vroči.
"Bilo je nepozabno. Vse je "klapalo", uživali smo v sproščenem vzdušju, napetost je iz dneva v dan popuščala. Pred finalom nisem bil niti malo živčen. Za fenomenalno vzdušje so poskrbeli tudi številni gladalci, ki so name vplivali zelo pozitivno. Glede na dejstvo, da izmed petih nasprotnikov nisem poznal kar štirih, je bila dobrodošla tudi podpora s tribun. V mozaiku vtisov še veliko manjka, počasi pa bo le sestavljen, saj po koščkih za mano vedno znova prihajajo stvari, ki se jih bom v bodoče rad spominjal."
- Odločili ste se, da na naslednjem mladinskem EP ne boste nastopili. Zakajž
"Od danes naprej je vse podrejeno mojemu nastopu na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Pred mano je dolga in naporna pot, saj so merila, ki jih za razliko od nekaterih drugih športov v judu določa svetovna federacija, zelo zahtevna. Verjemite mi, pot do Aten bo najtežja in najdaljša v mojem dosedanjem življenju. Časa imam dve leti, pripravljal se bom po posebnem programu, nastop v Atenah pa si bom poskušal zagotoviti z dobrimi borbami na članskih svetovnih pokalih A, morebiti tudi na evropskem in svetovnem članskem prvenstvu."
- Kako uravnavate težo pred tekmovanjiž
"Najtežje je, če sem na domači hrani. Mama je nemogoča, saj doma s polnimi krožniki dobrot kar hodi za menoj. Pa saj bi še rekel ne, a kaj ko je vse tako dobro. Drugje je lažje, ker niti od daleč ne zavoham dobrot domače kuhinje. Moja normalna teža je 76 kilogramov, torej moram nekaj dni pred tekmovanjem stradati. Ni hudo, ko je tekmovanja konec, si dam duška in se najem za nazaj in za naprej,"
-Vaše delo poteka pod vodstvom trenerke, kar je prava redkost. Kako bi opisali vajin odnos&
"Po prihodu k Olimpiji sem na začetku treniral pod budnim očesom Jožeta žkrabe. Ko so v klub pripeljali trenerko, Belorusinjo Olgo žtirbo, smo bili vsi presenečeni. Nekateri so celo trdili, da je to skregano s psihologijo, saj naj ne bi bilo normalno, da je trener moške ekipe ženskega spola. Na začetku stvari nismo vzeli resno, bilo je tudi nekaj "zezanja", ko pa so prišli rezultati, so stvari postale bolj resne. Sedaj se super zastopimo, včasih sicer pride do malih nesoglasij, a so zanemarljiva. Hitro je "pošlihtala" zadeve, takoj uvedla red in disciplino, vsi smo se navadili na žensko roko v klubu. Tudi tisti, ki se jim na začetku ni zdela primerna za zahtevno trenersko nalogo."