Rada bi se naučila peti

Avtor: Jurij Završnik
Datum: 20. 05. 2003
Ni pa nujno, da prevzameš njihov način razmišljanja, kajti Raša pravi, da so Japonci preveč delovni in zagrizeni. Pri nas je vseeno malce drugače, znamo se tudi poveseliti.


Prvi športni cilj evropske prvakinje v judu v kategoriji do 70 kilogramov, Ljubljančanke Raše Sraka, so olimpijske igre. Najprej, da se tja uvrsti, potem pač kolajnaž
Na olimpijske igre se uvrsti le po pet Evropejk na kategorijo. V dveletnem obdobju zbiramo točke in na podlagi te lestvice potem potujemo v Atene. Težko bo. Potrebujem še dva zelo dobra rezultata, da bom šla v Atene. Olimpijske igre so moj prvi cilj, kolajna pač. Ko si že enkrat tam, potem si seveda želiš, da osvojiš tudi kolajno, pravi Raša. Veliko je odvisno od dnevne forme in tudi sreče, pa še sodniki lahko dodajo svoje.

Ko se je začenjala ukvarjati z judom, Raša še ni vedela, kam jo bo pripeljala športna pot. Ni vedela, koliko odrekanja in mukotrpnih treningov bo potrebnih.
Začela sem trenirati judo. Najprej je bil cilj državno prvenstvo, potem pa so apetiti narasli. Kmalu ne delaš nič drugega, kot da treniraš. Ko sem se zavedala, kaj počnem, sem bila že tako prežeta z judom, da nisem več mogla ven. Pa tudi želela si nisem, da bi odšla.

Toda zakaj ravno judož
S prijateljico sva se odločili, da bova trenirali neko borilno veščino, pa naju je njen oče vpisal v judo klub Bežigrad, ki je bil najbližji. Potem so prišle prve kolajne, pa mednarodna tekmovanja. Vložiš toliko truda, da je potem samo po sebi umevno, da narediš vse, in ne pustiš tega kar tako. V judu ni veliko denarja in vsi, ki delamo v tem športu, delamo iz veselja.

Judo ima tradicijo v Sloveniji, vendar prave veljave in medijske pozornosti nikoli ni dosegel.
To je predvsem zaradi tega, ker ljudje juda ne poznajo. Tudi ko sem začenjala sama, so mi sošolci rekli: Daj, pokaži kakšen udarec!, pa sem jim povedala, da se pri judu ne brca in udarja, ampak da se primemo in se mečemo. Tudi ko ljudje spremljajo tekme, lani v Mariboru je bilo na primer veliko ljudi, če ne poznajo pravil, hitro postane dolgočasno. Če ni ippona, če ljudje ne vedo, zakaj je tekmovalec dobil kazen zaradi neaktivnosti, potem ni zanimivo. V Franciji je povsem drugače. Judo se učijo v osnovnih šolah in ljudje ga poznajo. Ko sem bila prvič na tekmi v Parizu, pred nabito polno dvorano, je bil res neverjeten občutek. Če bi ljudje malce bolj poznali ta šport, bi videli, da to ni pretepanje, ampak je neke vrsta umetnost.

Koliko pa lahko sodniki vplivajo na zmago posamezne tekmovalkež
Če so pošteni, potem ne, včasih pa se zgodi, da kakšnemu znanemu imenu malce popuščajo, da ji ne dosodijo neaktivnosti. V Dusseldorfu sem bila v finalu z domačo tekmovalko in sem se kar malce bala, da bodo sodniki pristranski. Na srečo sem bila res toliko boljša, da niso mogli soditi drugače, kot so.

Koliko pa je prepovedanih poživil v juduž
Ne vem. Tu jih zagotovo ni toliko kot v drugih športih, kot na primer v kolesarstvu.

Kaj pa posebna prehrana in preparati za regeneracijož
Tega je v Sloveniji še zelo malo, ker judo pri nas ni tako razvit šport. Problem pri judu je tudi, ker moramo paziti na težo. Ne morem si okrepiti mišične mase, ne da bi se zredila, to pa se ne smem.

Pa lahko prestopite v višjo kategorijo, če se na primer zreditež
Najnižja kategorija pri puncah je 48 kilogramov, in če jih imaš 48,1, je že preveč. Tekmujem v kategoriji od 63 do 70 kilogramov in vrhunske tekmovalke imamo 69,9 ali 69,5 ali 70,0 kilogramov. Nobena nima dve kili preveč oziroma ti dve kili zbijemo neposredno pred tekmovanjem. S tem še ne zgubiš na moči. Ne moreš pa zamenjati kategorij. V tisti, ki si prijavljen, v tisti tekmuješ, ali pa ne, če imaš kakšen gram preveč, ko se tehtaš zjutraj pred dvoboji.

Kako pa se potem odločiš, v kateri kategoriji tekmuješž Kaj pa, če se zrediš v procesu treningaž
Ne smeš se. Pred OI v Sydneyju sem bila kandidatka in takrat so zamenjali kategorije; do 63 in do 70 kilogramov. S trenerjem sva se odločila, da tekmujem do 63 kg in takrat je bila zmaga, če sem dosegla pravo težo pred tekmo. Vsakič sem morala hujšati po šest kilogramov in več za tekmo. To je bilo preveč. Bila sem čisto na tleh. Zadnjo tekmo sem imela v nedeljo 63 kg, naslednji dan, v ponedeljek, pa sem imal 69,5 kg, pa sem pila samo vodo. Bila sem tako shirana, da tudi jesti nisem mogla. Takrat sem kar malce zasovražila judo. Ko se mi ni uspelo uvrstiti na OI, je prišel novi trener in dogovorila sem se, da tekmujem v kategoriji do 70 kg. Od takrat naprej se spet smejem. Moraš se odločiti pravilno. Saj shujšaš dva kilograma, več pa ne smeš.Ó V judu je veliko različnih tehnik in najboljši tekmovalci imajo vsi vrhunsko tehniko. Dejstvo pa je, da vsak judoist obvlada določeno tehniko po svoje. Nekatere tekmovalke so visoke in imajo dolge roke, druge spet nižje, in tako vsaka tekmovalka vzame za svojo drugo tehniko.

Res je, da moraš obvladati vse tehnike, posebej da se prilagodiš naprotnici. Ali pri judu torej izkoriščate moč nasprotnice ali postavite v ospredje svojo močž
Oboje. Pri vrhunskih tekmovalkah je razlika v moči minimalna in moraš izbrati pravi trenutek, ko izkoristiš potisno moč nasprotnice, da jo vržeš s tira.

Judo kot borilna veščina je prišel iz Japonske. Se tekmovalci in tekmovalke istovetijo tudi duhovno z Daljnim vzhodomž
Bila sem na Japonskem in njihova mentaliteta mi je precej daleč. Tam samo delajo in trenirajo. Za nič na svetu ne bi živela tam. Saj mi tudi treniramo, toda pri njih je vse posvečeno temu. Meni tudi ne bi pomagalo v športu, če bi vzela njihovo razmišljanje. Po naravi sem borka, in to mi zadostuje. Večinoma sem zmagovala, predvsem na začetku moje športne poti, zaradi ihte oziroma želje po zmagi. Na blazini vedno dam več od sebe, kot sem sposobna. Adrenalin in psihična priprava sta tista, ki sta bistvena pri dvoboju. To sta dva dejavnika, ki veliko vplivata na uspeh.

Koliko pa vam je v srednji šoli manjkalo pohajkovanje po Ljubljani s prijateljicamiž
Najprej so me klicali, če grem z njimi ven, potem pa so obupali nad mano. Seveda sem to pogrešala. Zaradi treninga sem se morala marsičemu odpovedati. Tudi prijateljev nimam veliko, saj enostavno nimam časa za njih. Prijatelji so predvsem iz športa.

Pa se ob kavici pogovarjate samo to, kako ste na blazini vrgli nasprotnikaž
Pridejo tudi trenutki, ko ti je vsega preveč in nočeš videti nobenega, ki je v povezavi z judom. Ampak ko uspeš, potem pa hočeš deliti to ravno s prijatelji, ki so okoli tebe tudi na treningih. Pogovarjamo pa se tudi o čem drugem. O vsem.

Kaj pa stvari poleg judaž Knjiga, glasba, film.
Najraje glasba. Veliko jo poslušam, in to vse zvrsti, odvisno od počutja.

Pa judoisti pred dvobojem poslušate kakšne borbene in junaške pesmi, da vam dvignejo moralo in motivacijož
Da, veliko jih posluša glasbo, ki jih spodbuja neposredno pred tekmo.

Morda bi morali kdaj vzeti v roke kakšen inštrument, na primer flavto, in se spodbuditi pred dvobojem.
Saj sem igrala flavto, pa klavir tudi, ko sem bila majhna. V osnovni šoli.

Pa še igratež
Moja mama je hotela, da kot mala poskusim vse. Angleščino, nemščino, pa potem flavto in klavir. Potem pa je judo vse potisnil v ozadje. Nimam časa, da bi poskusila, če še znam.

Torej tudi pojetež
Bolj sama zase. Rada bi šla nekam, da se naučim peti. To je moja želja.

Na karaokah, ki so na Japonskem zelo priljubljene, pa ste gotovo peliž
Ko sem bila tam, so me odpeljali v toplice, kjer so bile karaoke. Pa je bil žur. Oni ne poznajo diskoteke, imajo pač karaoke. Vse te punce so navdušeno prepevale. Mene so skoraj prisilile, da sem pela. Ker niso imeli veliko izbire v angleščini, sem pela We are the champions od Queenov. Nekaj sem se trudila, pa je kar šlo.


Ali bi torej poskusili na koncertu Na štadionu za štadionž
Ne, ne. Ni govora.Jaz pojem zase, pod tušem. Pred toliko ljudmi pa bi me bilo sram. Toda saj tekmujete pred 10.000 ljudiž To je drugače. Tam pozabim na publiko in se osredotočim na nasprotnico. Petje je čisto nekaj drugega.