Kolajna ni nedosegljiva

Avtor: Miha žimnovec
Datum: 08. 09. 2003
Ponedeljkov pogovor: Marjan Fabjan

Ob evropski prvakinji Raši Sraka (JK Bežigrad) v zadnjih letih odmevne dosežke na blazinah nizajo tudi judoistke celjskega Sankakuja Petra Nareks, Urška žolnir in Lucija Polavder, ki bodo ob 23-letni Ljubljančanki branile
slovenske barve v ženski konkurenci na bližnjem svetovnem prvenstvu (od četrtka do nedelje) v Osaki. Avtor številnih uspehov Sankakujevih judoistk je - kot tekmovalke pogosto poudarjajo - trener Marjan Fabjan, ki že vrsto let opravlja tudi vlogo selektorja slovenske ženske reprezentance.

Svetovno prvenstvo v judu, na katerem se bodo delile prve vstopnice za olimpijske igre prihodnje leto v Atenah, so pred vrati. Kaj si kot selektor naše ženske reprezentance obetate od njegaž Slovenske judoistke so se podobno dobro kot na druga večja tekmovanja oziroma še bolje pripravile tudi na svetovno prvenstvo, če pa smo formo pravilno
načrtovali, bomo videli šele na samem prizorišču. Toda o končnih uvrstitvah bodo poleg same pripravljenosti odločali še drugi dejavniki, kot sta, denimo, žreb in dnevno počutje, ki ju nikakor ne gre zanemariti. Kakorkoli že. želim si predvsem, da bi dosegli eno uvrstitev med tako želeno peterico, s katero bi si že zagotovili udeležbo na olimpijskih igrah v Atenah, vendar pa tudi
kolajna, ki bi pomenila največji uspeh slovenskega juda, ni nedosegljiva.Imate občutek, da je odličje v zrakuž
Smatram, da je ena tekmovalka resnično sposobna seči po lovoriki, vendar pa njenega imena ne bom razkril, ker je nočem dodatno obremenjevati.Kaj pa preostale tri slovenske reprezentantkež
Ob moji skriti favoritki za kolajno lahko tudi druge tri naše judoistke nedvomno sežejo zelo visoko ž najmanj do petega mesta, kar so letos že dokazale s številnimi vrhunskimi dosežki.
Vaš poglavitni cilj oziroma želja je torej peto mesto. Kako bi prenesli morebitno neuresničitev ciljaž
Ne bi bil pretirano razočaran, kajti jaz sem storil vse, kar je bilo v moji moči, prav tako pa so tudi dekleta izpolnila celoten načrt, ki smo si ga zastavili na začetku leta. Zdaj smo prepuščeni višji sili, upam, da nam bo
naklonjena.že od začetka leta ste vse podrejali nastopu v Osakiž So priprave na svetovno prvenstvo potekale po načrtihžBolj ali manj so, čeprav smo imeli nekaj denarnih težav. Za nameček so nas pestile še poškodbe. Toda zdaj so dekleta, tako vsaj upam, nared za najpomembnejše letošnje dvoboje.
Kako pa ste se pripravljali na vrhunec sezonež
Judoistke, govorim za Petro, Urško in Lucijo, kajti Janusz Pawlowski je z Rašo delal po svojem programu, so sprva trenirale trikrat na dan po približno dve uri. Večinoma smo vadili v prostorih mojega kluba, udeležili pa smo se tudi mednarodnih skupinskih priprav doma in v tujini. Proti koncu smo zmanjšali intenziteto, tako da so dekleta vadile dvakrat dnevno. Upam, da nismo prezgodaj prestavili v nižjo prestavo, kajti na koncu bodo tako ali tako vsi s prsti kazali zgolj na naš končni učinek oziroma rezultat. Zaenkrat je forma naših reprezentantk normalna in poskušali jo bomo na visoki ravni zadržati do prvih bojev.
Omenili ste poškodbe. Katere tekmovalke so imele preglavicež
Nareksova je na enem od treningov staknila manjšo poškodbo kolena. Sprva sem se že ustrašil, da ne bo mogla nadaljevati priprav, toda Petra je stisnila zobe in navzlic bolečinam trenirala dalje. Da ne bi bilo prehitro konec vsega hudega, je po tem, ko je že pozdravila poškodbo, na zadnjem preglednem turnirju v Braunschweigu še zbolela. Zaradi vročine je morala izpustiti več dni treninga, kar je bil zanjo vsekakor hud udarec. Avgustovskega tekmovanja v Nemčiji pa v lepem spominu ne bo ohranila niti Urška žolnir, ki si je zlomila levo zapestje. V nadaljevanju je sicer vadila z eno roko, na moje vprašanje, kaj bova storila glede svetovnega prvenstva, pa mi je odvrnila, da gre pač na vse ali nič. Zato je tudi snela mavčno oblogo, ki bi jo morala sicer nositi še ves mesec. Raša in Lucija tokrat na srečo nista imeli težav s poškodbami.
Na Japonsko ste se odpravili že deset dni pred začetkom tekmovanja. Zakaj tako zgodajž
V Osako, kjer bomo na eni tamkajšnjih univerz opravili sklepne priprave, smo tako kmalu odpotovali predvsem zaradi aklimatizacije. Na časovno razliko smo se sicer privajali že v Sloveniji, in sicer tako, da smo se proti koncu vsak dan spat odpravili eno uro bolj zgodaj. Zadnji dan pred odhodom smo bili, denimo, v posteljah že ob 17. uri.
V Aziji ste bili že večkrat na tekmah in pripravah. Ima časovna razlika res tako močan vplivž
Vsekakor. Moram reči, da so bila dekleta običajno, ko smo bili na Japonskem ali v Koreji, prvih pet, šest dni povsem uničena, jaz pa sem imel v začetku vedno občutek, da sem pijan. žele po kakšnih osmih dneh smo ponavadi prišli k
sebi.
Veljate za enega najboljših judoističnih trenerjev v Evropi, če že ne na svetu. V čem je skrivnost vašega uspehaž
Nedvomno v trdem delu, ki je velika odlika mojih deklet. Za nameček so izjemno požrtvovalna ter ne poznajo besed ne in ne morem, kar je posebej v judu izjemno pomembno. Na treningih dajo vedno vse od sebe, na tekmah pa se vselej
borijo do zadnjih atomov moči. žele ko pridejo do meje svojih zmogljivosti, ko od utrujenosti ne morejo več stati, lahko z njimi začnem delati kolajne.
Ob morebitni osvojeni lovoriki bi si gotovo dali duškaž
Kot sem že dejal, bi bil že z enim petim mestom poplačan ves trud, ki sem ga v desetih letih kot trener vložil v judo in tedaj bi pivo oziroma sake gotovo tekel v potokih. Miha žimnovec