Do zadnjega atoma moči

Avtor: Sportal/ Martin Pavčnik
Datum: 31. 08. 2004
Na katero vprašanje ste v zadnjem tednu najbolj pogosto odgovarjaliž

Kakšni so občutki po osvojeni medaljiž



Sicer pa so se skoraj čez noč televizijske kamere in mikrofoni usmerili proti vam. Kako se soočate s to vlogož

Prav gotovo je name delovalo zelo dobro, da se pred odhodom nisem toliko ukvarjala z mikrofoni. To je bilo nadvse pomembno, saj sem se lahko na olimpijske igre podala povsem sproščeno. Nemara sem tudi zato prišla do medalje. Sedaj je vse drugače … Ob prihodu sem bila zaradi številnih novinarjev kar malce živčna. Predvsem pa sem si želela čimprej znova srečati domače.



Vaša olimpijska zgodba je zanimiva tudi zaradi dejstva, da ste olimpijsko vozovnico dobili šele v zadnjem trenutku …

Resnično sem šele "pet minut pred dvanajsto" izvedela, da sem vlogo prve rezerve zamenjala z vlogo udeleženke največjega športnega dogodka. Čeprav mi ni bilo lahko, sem ves čas trdno upala, da se mi bo nasmehnila sreča ter da bom med potnicami v Grčijo. S to mislijo sem tudi trenirala, saj bi v nasprotnem primeru le težko našla pravo stopnjo motivacije. Dobra stran te zgodbe pa je, da na olimpijskih igrah nisem čutila nikakršnega pritiska.



Ali ste v Atenah dostojno proslavili odličjež

Niti ne. S trenerjem Marjanom Fabijanom ter Lucijo Polavder in Petro Nareks smo odšli na večerjo, kjer smo z vinom nazdravili velikemu uspehu. Časa za proslavljanje z domačimi in klubskimi kolegi bo prav gotovo še dovolj. Predvsem pa si sedaj želim malce dopusta. že pred Atenami, ko sem mislila, da ne bom med olimpijskimi potniki, sem z mamo načrtovala odhod na oddih.



Kako pa ste se soočali z olimpijskim ozračjemž

Čutila sem, da ne gre za navadno tekmo. Nekaj izkušenj sem sicer že imela, saj sem nastopila na olimpijskih igrah mladih v Moskvi. Seveda pa me je tu čakal še precej večji ambient. Sicer pa je bilo sila zanimivo. Bivanje v olimpijski vasi, druženje z ostalimi judoisti, spoznavanje številnih tujih zvezdnikov … Prav gotovo mi bodo igre v Atenah, ki so lepo mesto, za vse večne čase ostale v spominu.



Ali si v glavi še kdaj zavrtite film vaše zadnje borbež

Da. Prav gotovo je bila to moja najtežja preizkušnja na olimpijskih igrah. Priznam, da je bilo dokaj mučno. Od sebe sem dala še zadnje atome moči. Časa za pripravo na zadnji dvoboj je bilo resnično malo. Vedela sem, da moram ostati psihično trdna. Bilo je težko. Pred tem sem potrebovala nekaj čvrstih trenerjevih besed in ob tem tudi tolažbo po nesrečnem polfinalnem porazu.



Prav polfinalni dvoboj se je razvil v pravo dramo …

Praktično v zadnji sekundi so mi sodniki dosodili napako, tako da mi je zmaga spolzela iz rok. Vseeno pa sem dobro vedela, da se moram hitro zbrati, saj me čaka še en doboj. Medalje ali ne - to je bilo tedaj ključno vprašanje.



Ali lahko zaradi omenjenega poraza govorimo o grenkem priokusuž

Tega nedvomno ne bom nikoli pozabila. Na vse skupaj gledam kot na izkušnjo več. Razočaranjež Zavedam se, da bi lahko ob najbolj črnem scenariju ostala praznih rok, torej brez odličja. Iskreno sem se veselila bronaste medalje, predvsem ob pogledu na ljudi, ki so mi stali ob strani in niso nikoli obupali.



Z odličjem ste v sila neprijeten položaj potisnili predsednika Juduistične zveze Slovenije Bogdana Gabrovca, ki je v primeru osvojenega odličja obljubil, da se bo peš vrnil v Slovenijo.

Predsednik je že doma. (smeh) Sicer pa si s tem ne belim glave. To je pač njegova odločitev. Zame je pomembno predvsem to, da sem se domov vrnila z olimpijski medaljo.





Sportal/ Martin Pavčnik
Foto: Sportal/ Blaž Uršič