Ljubezen do športa je bila močnejša

Avtor: Miha žimnovec
Datum: 19. 05. 2005
Judo: Raša Sraka pred EP v Rotterdamu

Celje – Slovenska judoistka Raša Sraka se je šele v soboto zvečer, torej komaj tri dni pred včerajšnjim odhodom na EP v Rotterdamu, vrnila z Japonske, kjer je s klubsko kolegico Ano Tatalovič preživela petindvajset čudovitih dni. A da ne bo pomote: evropska prvakinja izpred dveh let v deželi vzhajajočega sonca ni bila na počitnicah, temveč se je v domovini juda zavzeto pripravljala na vsa tri največja tekmovanja v letošnjem letu.
»Za razliko od prejšnjih priprav mi je zdaj čas na Japonskem minil, kot bi trenil. Da, tokrat sem tam prvič zares uživala, najbrž pa je k mojemu dobremu počutju vplivalo tudi sproščeno vzdušje na treningu, saj se nisem prav nič obremenjevala z EP v Rotterdamu,« je bila po torkovi novinarski konferenci vidno sproščena judoistka Bežigrada.
Večinoma je trenirala v Tokiu, za en teden pa se je udeležila tudi priprav japonske reprezentance v »zloglasni« Hirošimi, kjer po njenih besedah že zdavnaj ni več videti posledic atomske bombe. »Z Ano sva se bali zgolj morebitnega sevanja, a so naju gostitelji hitro pomirili,« je omenila Sraka, ki je pri klubu Mitsui Sumitomo med drugimi vadila tudi z olimpijsko prvakinjo Masae Ueno, pred katero je lani klonila v Atenah. »Osebno se s tekmicami sicer ne družim, a moram priznati, da se z Masae, četudi slabo govori angleško, dobro razumeva,« je razkrila 25-letna Ljubljančanka, ki jo je v Aziji spremljalo lepo vreme. Zato ni nič nenavadnega, da je ob vrnitvi v »aprilsko« Slovenijo staknila lažji prehlad. A ta je naj ne bi oviral v Rotterdamu, kjer bo poskušala po zlati in dveh bronastih kolajnah osvojiti še četrto lovoriko na prvenstvih stare celine.
»Čeprav to ni moj glavni letošnji cilj, je že tako, da si na vsaki tekmi želim priboriti odličje. Vnovič bo veliko odvisno od žreba, ki mi, upam, vsaj v začetku ne bo namenil neugodne Francozinje Gevrise Emane, Nemke Heide Wollert ali lokalne matadorke Edith Bosch,« je Sraka pojasnila, katerim tekmicam bi se najraje ognila.
Po lanskih olimpijskih igrah, na katerih je zasedla 9. mesto, je zaradi utrujenosti in zasičenosti razmišljala celo o koncu športne poti. Tudi zavoljo manjših poškodb, a je bila ljubezen do juda močnejša. »Vodstvo JK Bežigrad je povleklo odlično taktično potezo, ko me je poslalo na Japonsko, ker mi tam ni preostalo drugega, kot da sem trenirala. V deželi vzhajajočega sonca pred judom pač ne moreš pobegniti,« je v smehu še dejala Bežigrajčanka, ki se je zelo dobro ujela s svojim novim trenerjem Gregorjem Brodom.