Od Sokola do Urške

Avtor: Milan Vogel
Datum: 15. 06. 2005

Muzej športa

Muzej športa išče za osemnajst tisoč predmetov ustrezne prostore
Vrhunski športniki radi darujejo svojo opremo

O slovenskem muzeju športa se bolj malo ve in piše, čeprav se po zagotovilu Iztoka Durjave, ki ta javni zavod vodi, lahko pohvalijo s precejšnjim obiskom. Pravzaprav se reklamiranju kar izogibajo, saj so prostori v Kopitarjevi ulici v Ljubljani, kjer (upajo, da za kratek čas) domujejo, premajhni za stalno in pregledno postavitev zgodovine športa na Slovenskem.
Muzej športa velja za najmlajši državni muzej, saj ga je vlada ustanovila šele leta 2000, delovati pa je začel poldrugo leto pozneje, čeprav so prve zamisli iz zgodnjih povojnih let, ko sta športne muzeje dobila Zagreb in Beograd. Po statutu naj bi ga financirali ministrstvi za kulturo ter šolstvo in šport, vendar se bo moral pri prvem najprej izbojevati prepričanje, da je tudi šport del naše kulturne dediščine. V muzejski mreži je definiran kot državni muzej za športno dediščino vse Slovenije.
Kaj vse spada v športno dediščino, še ni natančno določeno in tudi sistematizacija še ni zares narejena, tako da še izpopolnjujejo koncept, glede na gradivo, določajo, kaj je muzejski predmet športne zgodovine. Za nekatere se že ve (značke, plakati, bloške smuči …), saj jih v svoje zbirke vključujejo tudi drugi muzeji, težje pa se je odločati npr. pri dresih ali copatah. Možnosti je več: dele športne opreme je mogoče prikazati razvojno, tehnološko ali pa navezati na nosilca in športni dogodek. Lahko bi prikazali npr. razvoj smuči od bloških do Elanovih, vendar je tudi res, da hočejo imeti v nekaterih panogah svoje muzeje ali muzejske zbirke in jih nekaj že imajo. Podobno je tudi v tujini, kjer se večinoma odločajo za specializirane muzeje, v Avstriji in Skandinaviji največ za smučarske, v Italiji kolesarske, najbolj znan splošni športni muzej, ki zaobjema vse panoge, pa je v Kölnu. V Evropi naj bi bilo kakih osemdeset športnih muzejev.
Po besedah izkušenega muzealca Iztoka Durjave, ki je dolga leta deloval v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, nikakor ne načrtujejo zelo obsežnega muzeja, marveč takega, ki bi izpolnjeval vsaj minimalne standarde. Najbolj pomembno pa bi bilo, da bi imel močan informacijski center in ustrezno knjižnico, kar je sedaj velik primanjkljaj v slovenski športni zgodovini, o kateri tudi ni veliko pisanega. V tem centru bi hranili tudi zvočne in video posnetke pogovorov s športniki in športnimi delavci, če jih bo seveda lahko kdo naredil, fotografije, filme, tv posnetke …
Glede kraja si v muzeju želijo, da bi dobili prostore tam, kjer je šport tudi v resnici. Idealna bi bila dvorana Tivoli, ker so okrog nje tudi igrišča, ki bi jih lahko izkoristili za muzejske dejavnosti, vendar tam prostora ni. Lahko bi ustrezne prostore zgradili ob stadionu v Stožicah, če bi ga gradili. V igri so tudi sokolski dom na Taboru, grad Kodeljevo, po njihovem pa bi bila ustrezna tudi umestitev v prostor, kjer so že muzeji, torej na Metelkovo. Sokolski dom na Taboru bi bil tudi vsebinsko najbolj ustrezen, saj se je šport začel pri nas organizirano razvijati prav z ustanovitvijo južnega Sokola leta 1863.
Iz tega časa so tudi prvi eksponati muzejske zbirke, ki je nastajala in še nastaja predvsem z darovanji. Osnova za nastanek zbirke so bile donacije Fakultete za šport, v kateri je tudi zapuščina Stanka Bloudka, Kolesarske zveze Slovenije, Olimpijskega komiteja Slovenije, od katerega so prevzeli arhiv in dokaj bogato knjižnico, pridobili so tudi planiško zbirko Svetozarja Gučka in smučarsko zbirko Aleša Gučka. Med darovalci je tudi veliko posameznikov, od starejših znanih športnikov ali njihovih sorodnikov do današnjih zmagovalcev na velikih mednarodnih tekmovanjih, kot so dobitniki olimpijskih kolajn Iztok Čop, Luka žpik, Vasilij žbogar in Urška žolnir ali orodna telovadca Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan, ki so podarili svoje drese ali dele opreme. Na tak način so pridobili že skoraj osemnajst tisoč muzejskih enot, kar je še posebno pomembno, saj se vse več zasebnih zbiralcev športne opreme ali njenih delov, čedalje več pa je tudi dobrodelnih nastopov, na katerih športniki svojo opremo podarijo v humanitarne namene. Zavesti, da bi jo kdo odkupil, denar namenil za humanitarne namene, predmete pa muzeju, pa še ni.
Za obiskovalce, pravi Durjava, se ne bojijo. Za šport je veliko zanimanja med šolarji, ki jih zelo mika ogledati si od blizu, recimo na zaslonu, znani smučarski dres Mateje Svet. Med »ciljno publiko« vidijo tudi obiskovalce športnih prireditev, pa tudi vrhunske in rekreativne športnike. Teh pa je izredno veliko, saj je bilo po podatkih v Enciklopediji športa v Sloveniji leta 1999 okrog tri tisoč športnih društev, v katere je bilo vključenih štiristo tisoč Slovencev, poleg tega pa je pri nacionalnih panožnih zvezah registriranih še približno osemdeset tisoč tekmovalcev.