Zgodovina sredozemskih iger

Avtor: Sportal
Datum: 22. 06. 2005
Močno regionalno tekmovanje, ki se po zgledu olimpijskih iger odvija vsaka štiri leta, je krstno izvedbo dočakalo že leta 1951. V žpaniji se bodo najboljši športniki Sredozemlja srečali že petnajstič.

Leta 1948 je po končani drugi svetovni vojni znova zaživela olimpijska ideja, saj so se najboljši športniki sveta zbrali v Londonu. Tedaj se je ponovno okrepila miselnost nekaterih sredozemskih držav, da bi bilo modro razmisliti tudi o tekmovanju, ki bi združevalo mediteranske države. Ob vodilni vlogi egiptovskega člana Mednarodnega olimpijskega komiteja Mohameda Taherja, sicer bratranca kralja Faruka, ki je tudi pozdravil vse udeležence, so se leta 1951 v Aleksandriji zbrali športniki desetih držav. Poleg gostiteljev so se za prva odličja borili še športniki iz Francije, Italije, žpanije, Jugoslavije, Turčije, Libanona, Sirije, Malte in Grčije. Skupaj je nastopilo 734 tekmovalcev, pomerili pa so se v atletiki, plavanju, gimnastiki, dvigovanju uteži, sabljanju, rokoborbi, boksu, veslanju, košarki in strelstvu. Največ uspeha so imeli Italijani, ki so osvojili kar 62 medalj, od tega 28 zlatih.

Po sila uspešni premieri v Egiptu, ki je navdušila vse udeležence, se je sestal organizacijski komite in dokončno odločil, da bodo igre potekale vsake štiri leta. Tako so se že leta 1955 znova zbrali najboljši športniki Sredozemlja. Tokrat je igre organizirala Barcelona, ob Atenah edino mesto, ki je gostilo tako olimpijske kot tudi sredozemske igre. V Kataloniji je tedaj nastopilo že 1135 športnikov iz 10 držav. Igre so zaznamovali predvsem Francozi, ki so domov odnesli kar 99 medalj (39 zlatih, 29 srebrnih in 31 bronastih). Sledili so jim Italijani z 81 medaljami, doma pa je ostalo 45 odličij.

Francozi so kraljevali tudi leta 1959, ko je igre gostil Bejrut. V Libanon je tedaj pripotovalo 792 športnikov iz 12 držav. V uspeli azijski premieri se je med dobitnike medalj vpisalo 10 držav, po prsih pa so se lahko trkali predvsem "galski petelini", ki so se veselili 26 zlatih, 27 srebrnih in 16 bronastih odličij.

Leta 1963 se je mediteranska družina prvič zbrala na Apeninskem polotoku. Igre je gostil Neapelj, kar so znali izkoristiti domači udeleženci. V Italiji je nastopilo 1057 športnikov, ki so se za 65 kompletov medalj pomerili v 17 športih. Italijani so že na otvoritveni slovesnosti, med katero so kot simbol miru v zrak spustili 3000 golobov, dali jasno vedeti, da nameravajo zmagati tako na organizacijskem kot tudi športnem področju. Naposled so bili z 32 zlatimi, 21 srebrnimi in 16 bronastimi medaljami z naskokom najuspešnejši.

V Tunisu prvič tudi ženske

Sredozemske igre leta 1967 so imele nedvomno zgodovinski prizvok. V Tunis so namreč prvič v zgodovini pripotovala tudi dekleta. Za odličja se je borilo 1211 športnikov in 38 športnic iz trinajstih držav. V modernem športnem centru so se najbolje znašli Italijani, ki so domov odnesli kar 83 medalj (35 zlatih, 26 srebrnih in 22 bronastih). Drugo mesto na razpredelnici medalj je zasedla tedanja Jugoslavija. Zanimivo je, da so v Tuniziji prvič opravljali tudi kontrole dopinga.

žeste sredozemske igre je leta 1971 gostil Izmir. Tudi v Turčiji, kamor se je podalo 1249 športnikov in športnic iz 14 držav, sta se na vrhu najuspešnejših držav znašli Italija in Jugoslavija, za katero so nastopali tudi slovenski športniki. Na koncu so bili znova uspešnejši naši zahodni sosedje, ki so se okitili s kar 119 medaljami, od tega 51 zlatimi. "Azzurri" so bili razred zase tudi leta 1975, ko je sredozemske športnike pot ponesla v Alžirijo. Sedme igre v Alžiru so bile v številnih pogledih presežnik, saj se nastopilo kar 2444 športnikov iz 14 držav, pomerili pa so se v 18 športih. Na najvišjo stopničko so 51-krat stopili Italijani, ki so skupno pobrali 127 medalj in bili s tem precej boljši od Francije, Italije, žpanije in ostalih držav.

Domače igre leta 1979

SFR Jugoslavija je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja gostila kar nekaj odmevnih tekmovanj, tako da so imeli tedaj tudi slovenski športniki na nek način priložnost nastopati v vlogi domačina. Poleg različnih svetovnih ter evropskih prvenstev, univerziade in zimskih olimpijskih iger se je v nekdanji državi zbrala tudi sredozemska družina. Leta 1979 je igre priredil Split, ki je zavoljo prireditve dobil kar nekaj objektov, vključno s nogometnim lepotcem - štadionom Poljud, na katerem dalmatinske ljubitelje nogometa navdušuje Hajduk.

V mestu pod Marjanom se je za odličja merilo 2408 športnikov iz 14 držav, glavno besedo pa so imeli ob gostiteljih še Francozi in Italijani. Slednji so znova pobrali največ odličij (159), a so jih tekmeci prekašali v številu najžlahtnejših kolajn. Himna "Hej Slovani" je zadonela kar 56-krat, skupaj so "plavi" prejeli 127 medalj, Francozi pa so odnesli 129 medalj (55 zlatih).

Italijanska prevlada

Devete sredozemske igre, ki se jih je udeležilo 2180 športnikov iz 16 držav, je leta 1983 gostila Casablanca. V idiličnem okolju so se najbolje znašli Italijani, ki so s 142 medaljami, od tega kar 53 zlatimi, krepko premagali vso ostalo konkurenco. Na lestvici uspešnosti so bili drugi Francozi, tretji žpanci, četrti pa Jugoslovani. Tudi igre, ki jih je leta 1987 priredila Latakia v Siriji, so minile v znamenju italijanske prevlade. Kar 152 kolajn (69 zlatih) je romalo v sredozemski "škorenj". Za ilustracijo - žpanci, Jugoslovani, Francozi, Maročani in domačini so skupaj zbrali 66 zlatih medalj.

Razmerje moči se ni kaj prida spremenilo niti ob 40. obletnici športnega dogodka, ki se je razvil v priljubljen poligon za merjenje moči različnih športnikov. Leta 1991 je igre Sredozemlja gostila zibelka olimpijske ideje. V Atene je pripotovalo 2762 športnikov iz 18 držav, glavno besedo pa so imeli ponovno Italijani, ki so igre končali s 67 zmagami in skupno kar 168 medaljami.

Nova zgodovina

Po SI v grški prestolnici je prišlo do koledarske spremembe, saj je bila sprejeta odločitev, da se športniki Sredozemlja ne srečujejo več leto pred olimpijskimi igrami, temveč leto po največjem športnem dogodku. Omenjena reforma pa še zdaleč ni bila edina sprememba v zgodnjih 90. letih minulega stoletja. Zgodovinska geografska sprememba leta 1991 je zaznamovala tudi sredozemske igre, saj so priložnost za vstop v športno areno dobile nove države, med njimi tudi Slovenija. Leta 1993 je na igrah, ki jih je gostil Languedoc-Roussillion, nastopila tudi številčna slovenska odprava. V konkurenci 19 držav je mlada samostojna država po uspešnosti zasedla deveto mesto. Do spremembe pa je prišlo na vrhu, saj so morali Italijani žezlo le prepustiti Franciji. Domačini so igre, ki so od tega leta naprej postale vpete med letne in zimske OI, sklenili s 192 medaljami (83 zlatimi).

Pravi poligon za vrnitev na prvo mesto so bile igre leta 1997, ki so še drugič potekale v Italiji. To pot jih je priredil Bari, kamor se je napotilo 2195 športnikov iz kar 21 držav. Gostitelji so bili dokaj "negostoljubni", saj so doma obdržali kar 193 medalj, od tega 76 zlatih. Na lestvici so jim sledili Francozi in Turki, Slovenija pa je zasedla osmo mesto in je bila vpeta med Hrvaško in preostanek Jugoslavije.

Leta 2001 je sredozemske igre še drugič gostil Tunis, ki je poskrbel, da sta tekmovanje in sredozemsko športno gibanje napravila odločen korak naprej. Več kot 3000 športnikov iz 23 držav je pripotovalo v Tunizijo, kjer so resnično poskrbeli, da je dogodek potekal v velikem slogu, s čimer so postavili visoka merila tudi španskim prirediteljem. Manj konkurenčni so bili Tunizijci na športnem področju, saj so vodilno vlogo prepustili evropskim državam. Drugič zapored so na lestvici najuspešnejših držav pristali Francozi (122 medalj, 40 zlatih), sledili so jim Italijani, Turki, žpanci in Grki. Slovenska bera je bila podobna kot štiri leta poprej v Italiji (po 5 zlatih in srebrnih medalj in 10 bronastih).