Pošteno delo, pošteno plačilo

Avtor: Aljoša Stojič
Datum: 13. 09. 2005
Judo je postal trofejni slovenski olimpijski šport. Po plazu evropskih kolajn, sproženem na prvenstvu v mariborski dvorani Tabor pred tremi leti, je Urška žolnir z bronom zablestela na lanskih olimpijskih igrah. Uspehi so se nadaljevali na minulem svetovnem prvenstvu v Egiptu.
Dve bronasti odličji Srake in žolnirjeve, peto mesto Polavderjeve in sedmo mlajšega od bratov Ferjan, Primoža, so vsi po vrsti boljši dosežki od tistih s prvenstva dve leti poprej v Osaki (deveti Klemen Ferjan). Več kot tri desetletja je slovenski judo čakal na kolajno z evropskega prvenstva, dobri dve desetletji sta minili, da sta Raša in Urška prekosili rezultat Filipa Leščaka. V tej luči so rezultati slovenske reprezentance v judu izjemni in - bodimo raje previdni - težko ponovljivi. A kdo ve. V Kairu je nekaterim zmanjkalo nekoliko sreče, drugič se utegne obrniti na njihovo stran.

Deveto mesto Petre Nareks se sliši slabo, v resnici je celjsko judoistko na poti do vrha spodnesel poraz v podaljšku, v boju za zlato točko. En napačen gib in vsega je konec. Neizprosna zakonitost juda, v katerem se v posameznem težnostnem razredu meri tudi petdeset tekmovalcev (samo eden iz vsake reprezentance). Slovenska reprezentanca ima Roka Drakšiča, najmlajšega udeleženca na SP v kategoriji do 60 kg, pred katerim je še najmanj pet svetovnih prvenstev; če ne bo poškodb, ki spremljajo vrhunski judo. Dve leti starejši je Primož Ferjan, njegova vrstnica je petouvrščena s SP Lucija Polavder. Same spodbudne vesti iz z bronom zaprašenega Egipta.

Izjemni rezultati ne smejo zamegliti realnih težav. Trenerji, na katerih sloni razvoj juda, tudi ob pokih zamaškov steklenic šampanjca tarnajo, češ da je rezultatsko naš judo presegel organizacijsko raven. Na potezi je slovenska judo zveza, da stopi vštric z nadčloveškim odrekanjem klubskih trenerjev in judoistov. V Kairu slovenska ekipa ni imela maserja in zdravnika. Bog ne daj, da bi se kdo hudo zastrupil s hrano, kar je bilo v silni umazaniji zelo predvidljivo (lažje prebavne motnje sta imela samo dva) ali pa bi koga na cesti egiptovskega divjega vzhoda, na kateri ne poznajo prehoda za pešce ali semaforja, povozil kak hupajoči egiptovski taksist. Maserja je premogla že nekdanja jugoslovanska reprezentanca.

Dvajset let pozneje je Marjan Fabjan sočasno predsednik strokovnega sveta, selektor in trener ženske reprezentance, avtobusni vodič, maser, zdravnik in nadomestni oče večine slovenskih reprezentantk. Podobno je športna usoda Saša Jereba odvisna od zagnane trenerke Olge žtirbe. Večino stroškov priprav reprezentančnih judoistov klubi krijejo sami. Da se v takih razmerah enakovredno kosajo z Japonci, Kubanci, Nizozemci, Francozi ali Kitajci, je nevsakdanje. Čudežno pa ne, ker je v uspehe vtkano dolgoletno garaško delo. Če Raši in Urški kljub vsemu nihče ne zagotavlja, da jima bodo v celoti izplačali nagrado "po pravilniku", je tak odnos do njiju podcenjevalen. Pošteno delo si zasluži pošteno plačilo.