Raša Sraka: Judo sem začela trenirati s sošolko Matejo

Avtor: Boštjan Boh
Datum: 04. 11. 2005
Raša Sraka: Judo sem začela trenirati s sošolko Matejo

Slovenska judoistka Raša Sraka je v mesecu septembru na svetovnem prvenstvu v Kairu osvojila prvo kolajno v zgodovini slovenskega juda. 26-letna judoistka iz JK Bežigrad ima medalje že z vseh večjih tekmovanj. Manjka ji le še olimpijska medalja, kar ostaja tudi njena velika želja, vendar nam je v našem pogovoru zaupala, da še ni prepričana, ali jo bo skušala osvojiti na OI v Pekingu. Spodnji intervju najdete tudi na mobilnem Planetu, in sicer v sklopih Novice in žport na povezavi Planetov gost, kjer si ga lahko ogledate tudi v atraktivnem videozapisu.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z judomž

Z judom sem se začela ukvarjati v petem razredu osnovne šole, in to čisto po naključju. Hotela sem trenirati kako borilno veščino in s sošolko Matejo sva se odločili, da greva trenirat judo. JK Bežigrad je bil najbližji; Matejin oče naju je vpisal v klub in tako se je začela moja športna pot.

Kdo vas je navdušil za ta športž

Pravzaprav nihče. Tega športa nisem poznala. Ko sem prvič prišla na trening, sploh nisem vedela, za kaj gre. Mislim, da so me kasneje v judo potegnile tekme, na katerih sem začela dosegati svoje prve uspehe, sčasoma, ko judo bolj spoznaš, pa brez njega ne moreš.

Ste se pred tem ukvarjali še s kakšnim drugim športomž

Nič resnega. V šoli sem igrala odbojko, vendar je bil judo zmeraj na prvem mestu.

Pred SP vas je pestila poškodba kolena, tako da je bil vaš nastop celo pod vprašajem. Kdaj je padla odločitev, da boste vseeno nastopili na SPž

Res je. Ko so bile že vse letalske vozovnice rezervirane, se mi je obnovila poškodba kolena. Glede na to, da so me šli v Egipt spremljat tudi moji starši, sva se s trenerjem Gregorjem odločila, da le odpotujem. »Kar bo, pa bo, saj izgubiti nimam kaj,« sem si rekla in koncu se je končalo tako, kot sem si samo želela.

Prvenstvo ste začeli odlično, saj ste v 1. krogu tekmovanja premagali Japonko Masae Ueno, olimpijsko in dvakratno svetovno prvakinjo. Kakšni so bili občutki po tej borbiž

Moram povedati, da se z Ueno zelo dobro poznava, saj že nekaj let zapovrstjo hodim na Japonsko na priprave in skupaj trenirava. Jo pa tudi zelo cenim kot osebo in športnico.

Vedela sem, da bo zelo trd oreh, vendar sem se zavedala, da tudi njej ne bo lahko, saj je prva borba na tako velikem tekmovanju zmeraj najtežja. Vedela sem, da nisem najbolje pripravljena in da koleno še ni do konca sanirano. Izgubiti preprosto nisem imela ničesar. Zato sem šla v borbo povsem sproščeno, morda Ueno tudi ni imela svojega dneva, jaz pa - in zmaga je bila tukaj. Ko sem borbo dobila, je bilo zadovoljstvo veliko, saj premagati olimpijsko prvakinjo ni majhen zalogaj. In po tekmi sem si rekla, da sem s to zmago naredila svoje na tem SP. A ko premagaš tekmovalko takega kova, se ti dvigne samozavest in apetiti se povečajo.

Sledili sta borbi z Južnokorejko Hye Eun Bae in s Sisille Rasokisoki s Fidžija, kjer ste bili uspešni. Nato pa je prišla na vrsto polfinalna borba s Francozinjo Gevrise Emane, ki ste jo izgubili. Kaj se je pravzaprav dogajalo v tej borbiž

Res je, da ta francoska tekmovalka nima kakih vidnejših uspehov, vendar jo tekmovalke zelo dobro poznamo in vemo, da je zelo kvalitetna tekmovalka. Letos sem bila na pripravah tudi v Parizu in sem se skoraj na vsakem treningu borila z njo ter ugotovila, da je zelo močna nasprotnica. V zadnjih dveh letih je zelo napredovala, tako da menim, da ima še svetlo prihodnost.

Vedela sem, da bo borba zelo težka. Na začetku sva bili izenačeni, nato je ona povedla, ko sem dobila kazen. In ta kazen je bila odločilna, saj sem se morala »odpreti«, kakor temu rečemo, in napadati, tako da je bilo njej lažje. Pol minute pred koncem borbe je trener rekel, naj grem na popoln napad, ona je to znala izkoristiti in poraz je bil neizogiben.


Očitno se vam je po tem porazu uspelo zbrati in v borbi za 3. mesto ste premagali Nemko Bohem. Ste imeli pred tem nastopom kaj tremež žlo je vendarle za vašo prvo medaljo na svetovnih prvenstvih.

Pred vsako borbo je trema. Priznati moram, da je bila tokrat nekoliko večja, saj mi je nasproti stala zelo močna nemška tekmovalka, ki se lahko pohvali z bronastim odličjem z OI, poleg tega pa je šlo za moje prvo odličje na SP. Težje se je boriti za tretje mesto kot pa v finalu, ko imaš medaljo že zagotovljeno. Mislim, da so mi v tej borbi pomagale izkušnje, predvsem pa želja, saj ko si enkrat tako daleč in ko premagaš olimpijsko prvakinjo, take priložnosti nikakor ne moreš izpustiti. Na koncu mi je le uspelo.

Vemo, da od letošnje sezone delate pod vodstvom novega trenerja Grege Broda. Koliko je on zaslužen za osvojeno medaljož

Moram povedati, da sem že zelo izkušena tekmovalka, tako da je moj odnos z njim nekoliko drugačen kot pa odnos mlajših tekmovalcev iz našega kluba. Mislim, da ima on največje zasluge pri taktiki pred tekmo. Z njim sva se na vsako tekmo taktično zelo dobro pripravila, kar sem pri prejšnjih trenerjih nekoliko pogrešala. že posebej mi to pomaga med borbo, ko trener stoji ob blazini in daje nasvete.


Katerega trenerja v svoji dosedanji karieri najbolj cenitež

Težko rečem. Mislim, da mi je vsak posebej dal nekaj. Da bi prav kakšnega posebej izpostavila, pa ne morem. Vsi so zaslužni za moje dosedanje uspehe.

Ste študentka fakultete za šport. Kako vam uspeva usklajevati obveznosti z vrhunskim športomž

Meni to ne uspeva. V določenih pogledih sem perfekcionist, in ko se neke zadeve lotim, se je lotim 100-odstotno. Do OI v Atenah sem preprosto vse podredila judu in zato je bil študij stranskega pomena. Nočem si kasneje očitati, da ni bilo rezultata zaradi študija ali kakšne druge stvari. Si pa vsekakor želim dokončati študij. že naslednje leto se mu nameravam bolj posvetiti, saj imam v naslednji sezoni samo EP, tako da mi bo ostajalo več časa zanj.


V vaši bogati zbirki medalj manjka le še olimpijska medalja. Morda že veste, ali boste nastopili na OI v Pekinguž

To je težko reči, ker je do OI v Pekingu še daleč. želja je, olimpijske medalje še nimam in tudi vprašanje je, ali jo bom imela. Veliko bo odvisno od moje motivacije; v judu se je zelo težko kvalificirati na OI, saj je konkurenca zelo močna.

Boštjan Boh
Foto: Tina Deu in Reuters