"Nisem bila ognjevita"

Avtor: Vlado Paveo
Datum: 19. 09. 2007
Z Urško žolnir o razočaranju kljub zagotovljeni poti v Peking, o solzah, Francozinji Lucie Decosse in še čem


Foto: (Sašo Bizjak)
Urška žolnir, zgoraj, pravi, da je bila v Braziliji sposobna doseči veliko več.


Velike šampione zadovoljujejo le veliki dosežki. Mednje sodi tudi Urška žolnir, do zadnjega dne SP v judu edina iz slovenske deseterice, ki si je s petim mestom v Braziliji že zagotovila nastop na olimpijskih igrah. Takole se je razgovorila, ko se je razočaranje ob izgubi kolajne poleglo.

"Iz Ria de Janeira se ne vračam srečna. Vem, da sem bila sposobna doseči veliko več. Normo za olimpijske igre sem izpolnila, toda v mislih sem imela vseskozi kolajno."

Je na slabši iztržek vplival pritisk okolice, kajti domača stroka je v en glas trdila, da ste pripravljeni kot še nikoli.

"Ne, s tem se nisem obremenjevala, Ne poslušam, kaj govorijo drugi, zato takšne govorice niso prišle do mojih ušes. Pritiska okolice nisem čutila."

Pa vendar ste imela znova solze v očeh, tokrat zaradi žalosti in razočaranja.

"To je pač vsem viden odsev sproščanja notranjih napetosti. Ko je tekmovanja konec, čutiš olajšanje. Tudi punce, judoistke, smo le ljudje. Res pa je, da fantje praviloma ne reagirajo tako."

V Peking ste se vendarle povabili sami, ne bo treba vabila Mednarodne judo zveze kot za Atene.

"Glede tega sem naredila korak naprej. Toda ne morem biti zadovoljna s svojimi borbami. Niti v eni od šestih nisem bila prepričljiva."

Je bila kriva nasičenost, preveč težkih preizkušenj v tem letuž

"Ne, nobene prevelike obremenitve ali iztrošenosti nisem čutila. Me - Fabjanove judoistke - smo vajene velikih naporov. Trener nas vseskozi pripravlja na hud in neusmiljen tempo. Težko rečem, zakaj nisem bila dovolj ognjevita na blazinah. Morda me je uničila prevelika želja po uspehu po eni strani, po drugi pa strah, da bi naredila kakšno veliko napako, ki bi me lahko stala visoke uvrstitve in pridobitve norme za Peking."

Kar se je pokazalo v premalo sproščenostiž

"Da, bila sem kar nekako "zakrknjena". Nisem se osvobodila psiholoških spon in stopila na blazino dovolj "razposajena"."

Francozinja Lucie Decosse je vaša nočna mora, mar než

"Na žalost. Skupaj tekmujeva že od kadetskih časov. Zadnjih šest let, odkar sva članici, je zame neosvojena trdnjava. Poznam jo do obisti. Točno vem, kaj bo naredila. Na to se zelo dobro pripravim. Toda ko pridem na tatami, storim napako, ona pa to izkoristi. Tako je bilo tudi tukaj, ko me je vrgla kot začetnico."

Kaj je bil razlogž Menda ste, namesto da bi stopili iz njenega dosega, storili ravno nasprotnož

"Če sem odkrita, ne vem, kaj se je zgodilo. Posnetka si še nisem ogledala. Preprosto se je zapodila vame. Nisem dovolj hitro reagirala, zato me je potegnila nase in ippon je bil neizogiben."

Po tako bolečem porazu se najbrž ni bilo lahko zbrati za boj za bron.

"Skušala sem takoj odmisliti Lucie in se pripraviti za novo težko preizkušnjo, na boj še z eno staro znanko. Pa ni in ni šlo. Na blazinah sem samo mešala zrak."

Zdaj se boste lahko deset mesecev v miru pripravljali za največje tekmovanje - olimpijado.

"To je dobro. Toda z izpolnjeno normo se ne smem zadovoljiti. Moram normalno trenirati, kot da Pekinga še nimam v žepu. Ali bom šla takoj naprej na tekme za svetovni pokal, se s trenerjem še nisva dogovorila. Osebno si želim oboje. Malo odmora, pa tudi novih preizkušenj."

Ste imeli priložnost spoznati Rio de Janeirož

"Le plažo nasproti hotela sem opazovala. Smo pa ob prihodu obiskali eno izmed sedmih čudes sveta - spomenik Jezusu Kristusu nad mestom. Opazila sem, da so tu ljudje sproščeni, da poznajo ob delu zabavo in užitek."

Danes se vračate domov.

"Težko se bo spet utiriti v domače tirnice. Verjetno bom nekaj dni le v hiši, da se zlagoma spet privadim na domače okolje."

VLADO PAVEO