Lucija Polavder: Posebno darilo za materin praznik

Avtor: Foto: alesfevzer.com
Datum: 15. 08. 2008
"Kdo čaka, dočaka," je reklo, ki si ga je vse od olimpijskih iger 2004 mrmrala judoistka Lucija Polavder. Dočakala je … Bron na OI 2008.

Pred zadnjim obračunom vam je trener zabičal, da se pazite korejskega prijema okrog vratu. Verjetno pa vam nato ni zameril, da je okrog vratu pristala olimpijska kolajna …
Vsekakor ne. Res sem vseskozi pazila, da me Korejka ne bi prijela okrog vratu. To je bila moja osnovna naloga. Med branjenjem pa sem morala nenehno izkazovati tudi aktivnost. V nasprotnem primeru bi me doletela kazen. Tako pa sem izsilila kazen Kim Nayoung ter se ob koncu veselila zmage z minimalno prednostjo, ki mi je prinesla bron.

Pred štirimi leti ste kljub poškodbi prebili olimpijski led, vaša klubska sotekmovalka in dobra prijateljica Urška žolnir pa se je uvrstila med dobitnice kolajn. Ste si tedaj zabičali, da boste v Pekingu ponovili njen uspehž
Ne. Priznam pa, da želja ni bila nikoli sporna. Ker sem poškodbo staknila le mesec dni pred krstnim olimpijskim nastopom, sem bila v Atenah zelo razočarana. Nisem vedela, kakšna bo moja pot do Pekinga. žtiriletno obdobje je v športu vendarle zelo dolgo. Na srečo se je vse odvijalo po načrtih, pred igrami pa sem pazila predvsem, da se ne bi znova poškodovala. želela sem pripeljati proces priprav povsem nemoteno do Pekinga. Tu pa sem napadala po najboljših močeh in v boje vložila vse atome moči.

Poudarili ste, da je judo šport, ki širši javnosti in laikom ni razumljiv. Jim lahko razložite, kje išče svojo priložnost judoistka, ki se sooča s 30 kilogramov težjo in za glavo višjo tekmicož
Strinjam se, da zaradi specifične narave laiki težko razumejo naš šport. A osnovno načelo je dokaj preprosto: tekmeca položiti na hrbet. Kakor veš in znaš. Le na hrbet. To je ključ do zmage. Seveda ta šport vključuje tudi druge zanke, kar je bilo lepo vidno pri mojem boju za tretje mesto. Tedaj sem se zmage veselila zaradi kazni, ki jo je tekmica dobila na račun neaktivnosti. Sicer pa vse tekmovalke dobro poznam. S trenerjem znava pripraviti strategijo za sleherno judoistko.

Ko ste bili v minimalni prednosti, ste do konca vseeno morali prikazovati aktivnost, saj bi v nasprotnem primeru podobna kazen doletela tudi vas …
Res je. Ni mi bilo lahko. Korejka je bila od tiste kazni naprej veliko bolj agresivna, saj je želela na vsak način izničiti zaostanek. Dala je vse od sebe ter sile usmerila v napad. Moja naloga je bila nekoliko drugačna. Po eni strani sem morala odbijati njene napade, po drugi pa skrbeti za svoje napade. No, tekmica me ni vrgla …

Kolajna je poplačala trud …
Vsekakor. Izjemni občutki, ki jih je težko opisati. Privoščim jih vsem športnikom. V domači zbirki imam štiri odličja z evropskih prvenstev in enega s svetovnega. Ta ima prav posebno mesto.

Razmišljate tudi o polfinalnem porazuž
Nisem ga pozabila. Priznam, da ima zaradi tistega spodrsljaja ta dan nekoliko grenak priokus. A še slabše bi bilo, če bi nato izgubila še v borbi za tretje mesto. Zato sem se že takoj po polfinalnem porazu skušala kar se da dobro psihično pripraviti na zadnji nastop na teh olimpijskih igrah. Časa je bilo res malo, vendar sem ga učinkovito izkoristila. Trener mi je namenil nekaj koristnih nasvetov, Urška (žolnir, op. p) pa mi je pomagala z masažo rok. Ni bilo pravega časa, da bi se obremenjevala z zadnjim dvobojem. Zrla sem v prihodnost. Po osvojeni bronasti kolajni sem lahko polfinalne občutke vendarle potisnila na stran. Kaj jih ne biž! Okrog vratu imam kolajno. In ne katerokoli kolajno. Gre za olimpijsko odličje, ki v športu šteje največ.

Tremaž
Skušala sem se postaviti v vlogo tekmovalke na tekmi svetovnega pokala. Ko sem stopila na blazino, pa vendarle ni šlo brez mravljincev.

Kakšen pa bo prvi dan z osvojeno olimpijsko kolajnož
Odšla bom na ogled Pekinga, saj sem to načrtovala že pred igrami. Predvsem pa se že zelo veselim nedeljske vrnitve v domovino. Veselim se druženja s prijatelji in družino. Poleg tega bo mati praznovala rojstni dan. Moje darilo bo letos nekaj posebnega - olimpijska kolajna.



Vloga družine ni bila zanemarljivaž
Absolutno. Stali so mi ob strani, v zadnjih dveh mesecih so vse postorili namesto mene in pazili, da me ne bi obremenjevali. Čutila sem popolno podporo v družini in tudi v klubu.

Vas je predsednik Judo zveze Slovenije Bogdan Gabrovec motiviral s kakšno stavo ali pa je le spoznal, da se ni modro odločati za obljube, ki jih nato ni izpolnil (Urška žolnir namreč ni dočakala njegovega "sprehoda" od Aten do Ljubljane)ž
Mislim, da stave ni bilo. To je vprašanje zanj.

Podrobnosti o bronasti medalji Lucije Polavder
Martin Pavčnik