Andraž Jereb se je do zadnjega boril in verjel v svoj nastop na poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, zato ni skrival razočaranja, ko mu je spodletelo. Vendar 24-letnega judoista iz Žirov neuvrstitev na največjo športno prireditev še zdaleč ni potrla. Po krajšem oddihu se je znova »zaprl v telovadnico« in se iz nje – kakor se za pravega borca spodobi – vrnil še močnejši.

Vloženi trud čez poletje je Jerebu že prinesel prvo lovoriko, saj si je pred dvema tednoma na turnirju za veliko nagrado v Zagrebu (z denarnim skladom 100.000 ameriških dolarjev) izbojeval zlato kolajno v kategoriji do 66 kilogramov. »To je moj največji uspeh doslej v članski konkurenci,« se je judoist Bežigrada veselil svoje druge zmage v svetovnem pokalu po februarskem podvigu v Pragi, prve na tej ravni tekmovanja.

Da jo lahko doseže, je globoko v sebi čutil že pred odhodom na Hrvaško. »Na treningih, na katerih sem bil izjemno hiter in sem kot za stavo metal sparing partnerje, sem se prepričal, da sem dobro pripravljen. Zato sem se proti Zagrebu odpeljal povsem sproščen, kar je obrodilo sadove,« je razkril Jereb, ki je v zagrebškem Domu športov po vrsti premagal Madžara Laszla Burjana, Srba Ilijo Ciganovića, Moldavca Denisa Vieruja in Izraelca Barucha Shmailova.

»Trenerja Mirko Šindič in Simon Mohorovič (tudi predsednik JK Bežigrad) sta zelo dobro proučila tekmece in mi za vsakega posebej skovala ustrezno taktiko. Z njunimi napotki sem šel iz borbe v borbo, od zmage do zmage,« je opisal svojo pot na vrh turnirja v glavnem mestu Hrvaške, kjer je tako osvojil že svojo šesto kolajno med svetovno elito; sedmo si je s tretjim mestom izbojeval minuli četrtek na tekmovanju za veliko nagrado v Taškentu. Iz mlajših kategorij se lahko pohvali z naslovom mladinskega evropskega podprvaka iz Lommla '11 ter s srebrnima odličjema na prvenstvih stare celine med mlajšimi člani (do 23 let) v Sarajevu '10 in Wroclawu '14, v tej konkurenci ima poleg tega še bron iz Samokova '13.

Zmago posvetil očetu za rojstni dan

Andražev zagrebški podvig so njegovi največji navijači – najbližji sorodniki – spremljali od doma. »Sprva so me nameravali priti spodbujat, vendar jih je potem ustavilo delo na hiši mojega najstarejšega brata Milana. Vmes so moje boje gledali po internetu, med vsemi pa je bil verjetno – kot vselej – še najbolj na trnih oče Milan. Prav njemu sem tudi posvetil to zmago kot darilo za rojstni dan, ki ga je praznoval 27. septembra,« je zaupal Žirovec na »začasnem delu« v Ljubljani, čigar športno pot pozorno spremlja tudi brat Sašo, pred leti prav tako vrhunski judoist in državni reprezentant, med drugim leta 2004 udeleženec olimpijskih iger v Atenah.

»Ker je Sašo pred dvema mesecema dobil še drugega otroka, po skoraj dveletni hčerkici Tari še sina Aleksa, je v zadnjem obdobju bolj poredko prihajal na moj trening, tako da nisva veliko 'sparirala' skupaj. Je pa spremljal moje nastope v Zagrebu in imel kljub zmagi nekaj pripomb. Povedal mi je, kaj mu ni bilo najbolj všeč oziroma kaj moram popraviti, njegove nasvete bom seveda upošteval,« je povedal Andraž, po čemer lahko sklepamo, da veliko da na Saševo mnenje.

Glede na to, da je judo že dodobra zakoreninjen v njihovi družini, je velika verjetnost, da bosta šla Tara in Aleks po očetovih, stričevih in dedkovih stopinjah ter se prav tako začela ukvarjati s tem japonskim olimpijskim borilnim športom, čeprav je Sašo zatrdil, da ju v nič ne bo silil. »Judo trenira tudi Milanov sin Mark, medtem ko je njegova hčerka Ana smučarska skakalka,« je še zaupal štirikratni stric Andraž, ki običajno vadi dvakrat na dan, na kakšen način, pa je odvisno od tega, v kakšnem (tekmovalnem) obdobju je.

Dobro je vaditi z nekom, ki te tudi malo »natepe«

Potem ko se ni uvrstil na olimpijske igre v Riu de Janeiru (v neposrednem slovenskem dvoboju za vstopnico v kategoriji do 66 kilogramov je za malo zaostal za Adrianom Gombocem), se je za tri dni odpravil na Krk in nato še za deset v Dubrovnik. »Nisem počel nič posebnega, malo sem plaval, kolesaril, veslal na deski in tudi samo ležal na plaži ... Moral sem se pač odpočiti od vsega, najbolj pa od kimona,« je pojasnil, kako si je napolnil baterije. Zatem je spet začel trenirati s polno paro v centru Buba, v katerem ima svojo telovadnico JK Bežigrad, za katerega je bil sicer minuli september zelo uspešen.

Teden dni pred Jerebom sta se namreč izkazala njegova mlajša klubska kolega Andreja Leški (do 57 kg) in Martin Hojak (do 73 kg), ki sta se z mladinskega evropskega prvenstva v Malagi vrnila s srebrno oziroma bronasto kolajno. »V klubu imamo zdaj veliko in močno skupino, ki so se ji pridružili tudi mlajši judoisti. Martin, s katerim veliko trenirava skupaj, je zelo nadarjen; ne da se ga kar tako vreči na hrbet. Dobro je trenirati z nekom, ki te sem ter tja tudi malo 'nabrca' oziroma 'natepe'. Med nama vlada zdrava konkurenca; drug drugega spodbujava, se judoistično razvijava in tako oba napredujeva,« je Andraž povedal o skupnih treningih z 18-letnim Ljubljančanom.

Čeprav je s četrtkovim tretjim mestom v Uzbekistanu potrdil vrhunsko pripravljenost, je zanikal, da bi bil že v življenjski formi. »Ne, to še ni to, česar sem dejansko sposoben. Ko se nisem uvrstil na olimpijske igre v Riu de Janeiru, sem bil razočaran, po premisleku pa sem spoznal, da se pač vse zgodi z določenim namenom. To sem vzel kot pozitivno motivacijo. Ker vidim, da še napredujem, sem prepričan, da bo moj čas še prišel. Grem korak za korakom, stopnico po stopnico,« je napovedal Jereb, ki si je zastavil visoke cilje; spogleduje se namreč s kolajno na absolutnem evropskem ali svetovnem prvenstvu, čez štiri leta se želi boriti tudi na olimpijskih igrah v Tokiu. Še v tem študijskem letu pa namerava končati študij kineziologije na Fakulteti za šport v Ljubljani.